🇬🇧/🇺🇸 Grintovec

Izleti po Sloveniji » Kamniško-Savinjske Alpe » Grintovec

Podajmo se na najvišji vrh Grintovcev, osrednje skupine Kamniško-Savinjskih Alp. Vanjo sodijo še Jezerska in Kokrska Kočna (2540 m, 2520 m), Dolgi hrbet (2473 m), Štruca (2457 m), Skuta (2532 m), Kranjska in Koroška Rinka ali Križ (2453 m, 2433 m), Štajerska in Mala Rinka (2374 m, 2289 m), Turska gora (2251 m) in Brana (2253 m). Na severu se proti Zgornjim in Spodnjim Ravnem spušča 500-metrska Grintovčeva stena. Na jugu je gruščnata Streha, vzhodno od nje pa Mali Kokrski Grintovec (2450 m, čeprav v vodniku piše, da ga še niso izmerili).

Grintovec je dobro obiskana gora. Domači pastirji in naravoslovci so ga osvojili že v 18. stoletju, saj je dostop z juga od Cojzove koče čez Streho nezahteven. S severa pa vodita nanj zahtevni zavarovani Frischaufova pot čez Mlinarsko sedlo in Špremova pot čez Dolško škrbino.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Primerno označena nezahtevna, a precej naporna pot. Le čez Taško je treba nekoliko poplezati, a se ji lahko izognemo po stari (lažji) poti.

Dostop

Odpravimo se s parkirišča pod kmetijo Suhadolnik nad dolino Kokre.

Dolžina

Do Cojzove koče čez Taško: 2 uri
Od koče do vrha: slabe 3 ure
Vrnitev po stari poti: 3 ure 30 minut
Skupaj: dobrih 9 ur

Višina

2558 m

Višinska razlika

1700 m

Čas obiska

V kopnih in ne prevročih letnih časih.

Priporočam

dobre planinske čevlje in pohodne palice, zadnje metre pa potrpljenje zaradi varljivega občutka, da bomo zdaj zdaj zgoraj, vrha pa kar noče biti.

Zemljevid

Grintovci, 1 : 25.000 (1992, 2005)

Knjige in vodniki

V. Habjan in soavtorji, Kamniško-Savinjske Alpe (263–267)
P. Ficko, Kamniške in Savinjske Alpe (59, 98–101)

Avtor

Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.

Do Cojzove koče

Po dolini Kokre se peljemo mimo Podlebelce in tik pred Celarjevim mostom (582 m) zavijemo desno čez Kokro na ozko ovinkasto in strmo makadamsko cesto (vmes je krajši del asfaltiran). Do parkirišča na desni strani ceste pod kmetijo Suhadolnik je 2–3 km.

Pred Suhadolnikom (904 m, na zemljevidu 901 m; ta ekološka kmetija ponuja ovčji sir, skuta, jogurt) se napotimo po kolovozu desno v breg. Na naši desni teče (če ni suha) Suhadolnica. Po 10 minutah se pred mostom odcepi v levo pot, ki kmalu zavije levo od struge. Tam pot zapustimo po stezi v desno, tako da nekaj časa še hodimo ob strugi, kmalu pa se tudi mi oddaljimo levo od nje. Čez četrt ure se svet zravna in odpre; spet pridemo na kolovoz, ki smo ga zapustili pred mostom. Začne se smrekov gozd. Desno se dviguje Kalški Greben, levo pa s soncem obsijana Kočna.

Na koncu travnate uravnave se vrnemo v gozd, takoj zatem pa nas pričaka razcep: desno Cojzova koča 2.15 po stari poti; levo Cojzova koča 2.00 čez Taško in Kokrska Kočna 3.30 čez Grdi graben. Zavijemo levo proti Taški, prečkamo prodišče in v 20 minutah smo na koncu Suhega dola. V zatrepu dolinice so med razmetanimi skalami nagrmadena polomljena drevesa, najbrž žrtve snežnih plazov. Desno od zatrepa pridemo mimo skalne votline (puščica in napis Voda kažeta v notranjost) pod hudo strmino, zato za pol ure zložimo pohodne palice, da se laže vzpenjamo in tudi nekoliko plezamo po lestvah in klinih ob jeklenicah in lesenih ograjah.

Nad Taško se svet zravna in tam se poti spet združita (tablica: nazaj čez Taško 0.45, po stari poti 0.50; če vam ni do plezanja, lahko pridete do sem seveda tudi po stari poti). Po čedalje redkejšem gozdu prečkamo nekaj hudourniških strug in okrog nas je vedno več ruševja. Čez 10 minut se znajdemo na nekdanji Suhadolnikovi planini, na kateri so menda ostanki stare Frischaufove koče (1475 m; midva je nisva našla). Zdaj že vidimo Kokrsko sedlo (1793 m) in Cojzovo kočo na robu. Do nje je še 40 minut. Tu cvetijo rododendron, alpske velese, planinski slizki in zelene čmerike. Sicer hodimo po odprtem, ampak če smo zgodnji, je prijetno, ker je še senca. V ključih se vzpenjamo ob grapi in ko se oziramo, se izza Srednjega vrha počasi prikaže Storžič. Pod vrhom se na desni lepo izriše Pasja glava na grebenu Velike Kalške gore.

Cojzova koča na Kokrskem sedlu stoji na zahodnem delu ozkega prelaza med Grintovcem in Kalško goro. Imenuje se po botaniku in ljubitelju gorskega cvetja Karlu Zoisu (1756—1799), po enem podatku tudi po njegovem bratu baronu Žigi Zoisu, naravoslovcu, geologu in mineralogu ter mentorju in mecenu slovenskih književnikov (1747—1819). Leta 1897 jo je zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo in je med najstarejšimi v tem gorstvu. Upravlja jo PD Kamnik. Odprta je od začetka/sredine (podatki so različni) junija do sredine oktobra.

Razgled zapira na severu Grintovec, na jugu pa Kalška gora. Na vzhodu je videti hudourniško grapo pod Kokrskim sedlom med Jurjevcem in Kalško goro, na jugovzhodu se vidi Velika planina, na zahodu pa Suhadolnikova planina in nad njo Storžič.

Na vrh

Nadaljujemo nad kočo po skalnati poti v ključih med ruševjem po pobočju Jurjevca. Čez 10 minut dosežemo uravnavo Velika zelenica. V desno se odpirajo pogledi na Dolge stene, v levo pa na Grintovec in Kočno. Če se ozremo, vidimo Malo in Veliko Kalško goro kot sijajno kuliso za sedlom s Cojzovo kočo. Sprva ni hude strmine, ker hodimo skoraj vzporedno s pobočjem. Svet je odprt, zato nas greje sonce. Sivino pokrajine poživljajo rumene zvezdice homulic. Čez 20 minut se spustimo pod steno in v levo okrog nje proti krnici Spodnja Jama (na zemljevidih Jame; više sta še Srednja in Zgornja, Ficko in stari zemljevid pa omenjata le Spodnjo in Zgornjo), katere dno krasijo modre preobjede.

Iz nje se 20 minut vzpenjamo v strmih ključih do novega razpotja Pod pragom. Levo ob pobočju se odcepi pot proti Jezerski in Kokrski Kočni (rdeča tablica), mi pa se vzpenjamo dalje. Vidimo šele Mali Kokrski Grintovec.

Na zadnji zelenici Planjavi stojita dva velikanska »možica«. Za njo se začne gruščnata Streha. Levo v globini vidimo zeleni Bivak v Kočni (1952 m). Desno se dviga neizrazita glava Malega Kokrskega Grintovca. Sledi Škrbina med Grintovcema in končno zagledamo glavni vrh, ki ga imamo nato ves čas tik pred nosom, on pa nas neusmiljeno vleče zanj in šele po dolgem nepopustljivem vzponu končno dosežemo cilj.

Vrh je »označen« z odurno betonsko podrtijo, nedaleč stran pa je tudi vpisna knjiga. Ponuja se razgled na Kočni, Dolgi hrbet, Štruco, Skuto, Brano in Planjavo ter Ojstrico. Počutimo se zmagovito, ker je izmikajoči se cilj dosežen in ker je kar imeniten. Številne kavke se obnašajo, kot da se tega zavedajo: so ne le predrznejše kot kje drugje, ampak tudi silno razborite.

Vrnitev

Spust lahko začnemo po poti precej desno od tiste, po kateri smo prišli na vrh, ker je razločnejša (čeprav ne označena), saj ne teče samo po skalah, ampak je peščena (zato pa tudi nekoliko drsi). Po četrt ure se priključi markirani (kakih 5 minut nad škrbino med Grintovcema). Na vrhu Malega Kokrskega Grintovca šele zdaj, od zgoraj, opazimo možica. Po 25 minutah pridemo na uravnavo, primerno za gasilsko fotografiranje: usedemo se med simetrična možica in za našim hrbtom se dviga slikovita stena Malega Kokrskega Grintovca.

V Cojzovi koči lahko kosimo, potem pa se zaradi polnega želodca ali imenitnega izgovora, da smo tam že bili, namesto čez Taško spustimo po stari (lahki) poti. Prečimo nad skoki. Tudi ta pot je strma, ozka, vijugava in ponekod opremljena s stopnicami. Po dobre četrt ure nas pripelje do grape, po kateri se spustimo v ključih. Vrnemo se v listnati gozd. V 15 minutah smo na širokem prodišču in spet se nam pridruži pot čez Taško. Po že znani poti se vrnemo k avtu.