Sidebar

🇬🇧/🇺🇸 Konj iz doline

Izleti po Sloveniji » Konj iz doline

Konj in Rzenik s Staničevega vrha

Konj in Rzenik s Staničevega vrha

Čeprav je Konj tako v starem kot v novem vodniku po Kamniško-Savinjskih Alpah omenjen le kot vmesna postaja na poti h Kocbekovemu domu na Korošici, je tudi sam zase prav lep cilj. Ko boste zgoraj in se vam bo kar smejalo zaradi prelepega razgleda, boste začutili, kaj se pravi biti na konju.

Osnovni podatki

Zahtevnost
Pot ni zahtevna, je pa ponekod zelo strma. Markirana ni najbolje, a k sreči orientacijsko ni posebno težavna. Toda vrnitev čez Presedljaj je zahtevnejša.
Dostop
Odpravimo se s parkirišča pri spodnji postaji gondolske žičnice na Veliko planino.
Dolžina
Postaja žičnice na Veliko planino–planina Dol: 1 ura 45 minut
Planina Dol–planina Rzenik: 45 minut
Planina Rzenik–Konj: 20 minut
Vrnitev po isti poti: 2 uri
Vrnitev čez Presedljaj: 3 ure
Skupaj: 5–6 ur
Višina
1803 m
Višinska razlika
1200 m
Čas obiska
Spomladi ali jeseni; poleti nam je bilo pošteno vroče, saj se že pred planino Rzenik svet odpre in do vrha ni več sence. V mokrem je ponekod precej spolzko. Pa jasno mora biti, da lahko uživate v razgledu.
Priporočam
dobro obutev in planinske palice.
Avtor
Opis izleta je prispevala Mojca Luštrek.
Zemljevid
Kamniško-Savinjske Alpe 1 : 5 0.000, Zgornja Savinjska dolina 1 : 50.000
Knjige in vodniki
Peter Ficko, Kamniške in Savinjske Alpe, PZS 1993 (omemba 174)

Po Dolskem grabnu do planine Dol

Z asfaltne ceste v Kamniško Bistrico zavijemo desno na parkirišče pri spodnji postaji gondolske žičnice na Veliko planino. Ni ga težko najti: na levi strani ceste je na ogled stara gondola, desno pa nas pozdravi kip kozoroga. S tabel ob par­kirišču izvemo, da je do Planine Dol 2 uri in do Velike planine 3 ure hoda, do gostilne Kraljev hrib pa 300 m.

Napotimo se po gozdni cesti, ki se rahlo vzpenja mimo »občinske sramote« (kakor je nekdo napisal na zelo bivše garaže). Markacija nas že takoj usmeri levo po blatnem kolovozu v breg. Prav kmalu zavijemo v desno po še bolj strmi poti. Kolovoz se zoži v stezo, ki je tu in tam precej kamnita, ponekod pa zemljata in prepredena s koreninami. Čez 10 minut spet pridemo na gozdno cesto, oznake, ali naj zavijemo levo ali desno, pa ni. Tudi tisti, ki bi se tu vračal, bi na križišču zaman iskal znamenje za pot navzdol. Prava smer je leva; čez kakih 30 m nas čaka slabo vidna markacija. Po 5 minutah spet zavijemo z gozdne ceste po kolovozu desno v breg; ta odcep je sicer označen v obe smeri, vendar so markacije na splošno slabe in redke.

Z leve slišimo šumenje potoka. Že čez minutko kolovoz zavije desno, naprej pa pelje steza; oznak spet ni. Tudi tokrat šele čez čas ugotovimo, da je steza naravnost prava izbira. Pot je še po nekaj dneh vročine blatna, torej v mokrem vremenu najbrž ni posebno prijetna. Ob njej ležijo velike skale, poraščene z mahom. Izmenjujejo se strmine in uravnave; strmine ponekod blažijo ključi. Čez 5 minut opazimo potko, ki se spušča v levo, in tu se markiranost izboljša. Precej se približamo potoku v Dolskem grabnu in k njemu vodi tudi stezica.

Planina Dol

Planina Dol

Pot, speljano v ključih, si lahko krajšamo s strmimi bližnjicami. Čez 20 minut smo nad grapo in pot postane skalnata. Kmalu pridemo čisto pod steno, ki je zdaj na naši desni, levo pa teče grapa. Stena je del Velike planine (Kuklarji). Čez 10 minut si lahko nekoliko odpočijemo na klopci – deblu, položenem na skali. Kmalu zatem prečkamo grapo in v vrzeli med drevjem se vidita na desni skalnati Kalški Greben, na levi pa travnati Vrh Korena. Po dobrih 5 minutah na razcepu zavijemo desno (prva markacija nam šele čez čas potrdi, da smo na pravi poti), potem pa prečkamo hudournik in ugotovimo, da bi bila tudi leva pot prava, saj se združi z našo. Čez 5 minut jo nad grapo zapustimo po ožji potki, ki vodi desno v gozd (tudi tu bi bila leva ravno tako dobra). Kmalu se nekoliko položi in postane mehka od odpadlega listja.

Čez četrt ure se visoko zgoraj zasvetlika nebo. Pod stenami se približamo zaraščenemu melišču in v nekaj minutah se nam z leve pridruži ozka potka (na zemljevidu je ni). Mešani gozd se spremeni v listnatega in vzpon postane zelo strm. Z listjem postlana pot se izmenjuje s skalnato. Zavije levo in tudi drugo grapo prečkamo v levo. Strmi ključi se nad grapo nekoliko unesejo in čez dobrih 5 minut postane gozd precej svetlejši. Hodimo vzporedno s pobočjem in se celo nekoliko spustimo, ponovni vzpon pa ni več tako strm. Po dobrih 10 minutah pridemo med redke smreke; pot se razširi skoraj v kolovoz in nas odpelje nazaj v gozd. Na razcepu zavijemo desno in šele globlje v gozdu nam markacije potrdijo izbiro. Na levi vidimo vzporedno gozdno cesto. Naša pot je preveč kamnita za kolovoz, je pa dovolj široka. Pripelje nas iz gozda na gozdno cesto.

Čez planini Dol in Rzenik na vrh

Planina Rzenik

Planina Rzenik

Ko dosežemo gozdno cesto, zagledamo na desni ograjo, prvo znamenje planine Dol (1308 m). Onkraj ceste stoji počitniška hišica. Čez planino pelje lep kolovoz (dobrih 5 minut). Travniki so posejani z velikimi smrekami, cvetjem in »znamenji« živine. Oglašajo se kravji zvonci. Pod smrekami se tiščijo v senci konji in krave. Napotimo se proti stanovom. Ozrimo se: planino krasi lepa kulisa Vrha Korena in Kalškega Grebena; čisto na levi se vidi tudi stolp na Krvavcu. Na smreki nasproti stanovom so table Konj 1h (levo v breg), Velika planina 1h (v nasprotno smer), Kamniška Bistrica – spod. po­staja žičnice 1h 45min in Kamn. Bistrica (3) (nazaj).

Povzpnemo se v gozd, kjer se pot nadaljuje v strmih ključih. Skalnata je, vmes pa so tudi mehke blazinice iz iglic. Ob poti cveto gorski glavinci in dlakavi sleč. Čez kakih 20 minut hoja ni več tako prijetna, ker stopamo po drobirju in skalah. Pridemo do velike skale, ki smo jo opazili že s planine; od nje je lep razgled na planino in Kopo (1180 m). Pot postane čisto skalnata in začenja se ruševje. V četrt ure nas že peče sonce, saj je gozd že zelo redek in drevje precej nizko.

Rzenik s Konja

Rzenik s Konja

V 10 minutah smo na planini Rzenik (1654 m), s katere je lep pogled na Rzenik na levi (1833 m) in Konja (vidimo skalnati »zob«, vrha za njim pa še ne). Tik pod planino je čudovit razgled na Veliko planino z njenimi značilnimi planšarijami. Na planini Rzenik že dolgo ne pasejo, stan pa se je prelevil v počitniško hišico. Pot se nadaljuje med ruševjem in travo, pisano od vsakršnega cvetja (posebno veliko je dlakavega sleča), tu in tam pa stoji kak macesen. Če se tik pod vrhom ozremo, smo deležni vznemirljivega pogleda na izzivalni Rzenik, a čeprav nas zelo zamika, bi ga bilo zaradi gostega ruševja težko doseči.

S planine do vrha je 20 minut kar spodobnega vzpona. Zgoraj je okrog in okrog veličasten razgled, posebno lepo se vidi Kamniško sedlo. K vpisni skrinjici se moramo spustiti ob nekaj jeklenicah pod vrh na drugo stran. V isto smer je tudi nekoliko srhljiv pogled na zahtevno grebensko pot proti Lučki Kopi (1758 m), Presedljaju (1613 m), Lučkemu Dedcu (2023 m) in Kocbekovemu domu (1808 m).

Razgled s Konja

Razgled s Konja

Vrnili smo se po isti poti, lahko pa se spustite tudi po zahtevnejši grebenski poti proti sedlu Presedljaj in od tam po dobro označeni stezi v dolino.