Sidebar

🇬🇧/🇺🇸 Gozdnik in Kotečnik

Izleti po Sloveniji » Gozdnik in Kotečnik

Gozdnik in Kotečnik sta kar slikovita vrhova v Posavskem hribovju, a žal nista razgledna. Gozdnik sploh ne, Kotečnikov vrh pa le nekoliko, kadar je drevje golo, sicer pa so lepi razgledi z njegovega skalnatega grebena pred vrhom. Po skalnatih stenah ga poznajo tudi plezalci, saj je tam urejeno športno plezališče. Gozdnik je zaradi svoje lepe oblike in značilne konice simbol Savinjske planinske poti.

Osnovni podatki

Zahtevnost
Nezahtevna markirana pot, ki pa se na nekaj mestih ne ujema z vodnikom in/ali zemljevidom.
Dostop
Parkiramo pri tovarni Minerva v Zabukovici.
Dolžina
Zabukovica–Gozdnik: 1 ura 50 minut
Gozdnik–Kotečnik: 1 ura 30 minut
Kotečnik–Zabukovica: 1 ura 15 minut
Višina
Gozdnik 1090 m
Višinska razlika
Zabukovica–Gozdnik 744 m
Gozdnik–Kotečnik 318 m
Kotečnik–Zabukovica 426 m
Čas obiska
Kopni letni časi. V mokroti je nekoliko spolzko, ali je v snegu zgaženo, pa ne vem.
Priporočam
dobre pohodne čevlje in palice.
Zemljevid
Posavsko hribovje – Z del, 1 : 50.000
**Knjige in vodniki **
Marjan Pergar, Posavsko hribovje (191–193, 205, 206)
Avtor
Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek

Pojdmo na Štajersko

Gradišče

Gradišče

Minerva

Minerva

Štajersko avtocesto zapustimo pri izvozu Žalec, zavijemo proti Žalcu in kmalu levo proti Arji vasi. Peljemo se skozi Petrovče in čez Savinjo, nato pa na začetku Kasaz desno v Griže. Cesta je prav zanimiv gor-dol med velikimi nasadi špalirskih jablan. Levo je prijazen hribček Gradišče (341 m), imenovan tudi Lurd, z lepo cerkvijo Marije Lurške (lurške Matere božje), izza njega pa se že vidi Bukovica (584 m). Skozi Migojnice je nekaj težav, ker ni kažipota: kjer se zavije desno v Žalec, moramo mi levo skozi Griže v Zabukovico (346 m). Tam parkiramo pred napol delujočo tovarno za predelavo plastike in kovin Minerva. Na stavbi je tabla v spomin na prvo oboroženo borbo Savinjsko-revirske čete avgusta 1941 in 40-letnico vstaje narodov in narodnosti Jugoslavije. Pred njo je krajevno etnološko društvo postavilo voziček nekdanjega rudnika rjavega premoga Zabukovica (1778–1966), kip, podoben rudniški napravi, in leseno skulpturo rudarja .

 

Na Gozdnik

Spomenik talcem

Spomenik talcem

Lovski dom v megli

Lovski dom v megli

Stopnice

Stopnice

Mali vrh

Mali vrh

Pogled na Kamnik

Pogled na Kamnik

Bivak na Gozdniku

Bivak na Gozdniku

S parkirišča se napotimo čez potoček Artišnico in takoj za mostom desno (sme­rokaz Gozdnik) po cesti proti Pongracu. V našo smer kažejo še pohodniški kažipoti Pongrac, Mrzlica, Kal in Pul (lovska koča, pri kateri streljajo na glinaste golobe, vsaj tako je razložil mlad domačin). Naravnost se pride v Liboje, zapomnimo pa si kažipota Kurja vas in Šmohor; po tej markirani poti se bomo namreč vrnili. Pred tablo za konec Zabukovice še enkrat prečkamo Artišnico in gremo mimo pekarne Uduč (že Pongrac 102a – v tej vasi ima presenetljivo veliko hišnih številk zraven še črko). Že februarju je ob cesti vse rumeno trobentic; nad njo je lep brezov gozd (ob vsej tej poti je veliko brez). Čez četrt ure zavijemo po mostičku levo čez Artišnico (kažipoti Grobišče talcev ter LD Gozdnik 1 h in Gozdnik; slednja sta bila vsaj ob našem obisku usmerjena narobe, ker se drog kar vrti – prav je levo). Onkraj mostu (tudi tu bi lahko parkirali) je prva markacija in tam že zagledamo grobišče. Tlakovana pot nas pripelje do spomenikov 10 talcem in neznanemu junaku. Markacije so na velikih betonskih ceveh – shrambah za pesek za posipanje ceste. Ko gremo mimo nekega pašnika, smo posvarjeni: Vstop na pašnik strogo prepovedan! Plemenski bik na pašniku. Vode v koritu, ki jo omenja vodnik, nisva videla.

Čez četrt ure pridemo do nabiralnika domačije Trost. Domačija levo nad cesto, od koder prilajajo štirje psički, je menda Šteflak; po vodniku naj bi šli nad njo, a poti so očitno prestavljene in zdi se, da je težnja prestaviti jih na ceste. Tu cvetijo tudi spomladanski žafrani in obilica telohov, posebno za hišo Pongrac 133 malo naprej (zdaj najbrž počitniška hiša) jih je celo polje. Onkraj dvorišča se gozdna cesta nadaljuje v gozd. Desno spodaj v Velikem grabnu šumi voda, telohov pa kar ni konec. Po 5 minutah se gozdna cesta na hitro zoži v kolovoz in nato v stezo ter se začne vzpenjati. Desno pod našo potjo teče še en, tudi markiran kolovoz, ki ga lep kos manjka, zato so pot najbrž prestavili. Tudi sedanja je vsa razrezana od potočkov, razmočena, blatna in ponekod udrta. Markacijam pomagajo rdeče pločevinaste tablice z belimi napisi na zeleno pobarvanih lesenih drogovih. Po 10 minutah naša steza zavije ostro levo. Ker je poti in kolovozov veliko, je treba paziti na oznake. Čez 5 minut se svet odpre. Tu je Lovski dom (Pongrac 132a), na katerega steni visi seznam ulova (srnjaki, srne, mufloni, gamsi, divji prašiči, lisice, jazbeci, kune belice in zlatice, poljski zajci, fazani, race mlakarice, srake, šoje, sive vrane in pižmovke). Poleg stoji domačija Kotnik.

Nad Kotnikom pridemo na cesto. Desno pod bregom je korito z vodo, mi pa zavijemo levo nad domačijo, kjer so kažipoti: desno Gozdnik 1 h in Šmohor 2 h. Takoj ko se začne gozd, kakih 50 m nad cesto, se znajdemo na razcepu: desno piše Šmohor 2 h, desno in levo pa Gozdnik 1 h. Zavijemo levo (S = Savinjska planinska pot), torej ne čez Petelinov vrh, ampak čez Mali vrh. Po 5 minutah prečkamo gozdno cesto in se še čez 5 minut povzpnemo po stopnicah, nato pa zavijemo desno po vlaki (torej so stopnice pred vlako, knjiga pa trdi nasprotno). Po kakih 10 m vlake zagledamo levo precej strm breg, v katerega zagrizemo po travi med redkimi visokimi drevesi. Kažipota ni nobenega, više gori pa je videti markacije. Po dobrih 20 minutah se v levo odcepi opuščena potka s še opaznimi markacijami, ki se konča s kratkim plezanjem po krušljivih skalah, tik pod vrhom pa se še vidi, kje je bila nekoč pritrjena jeklenica. V 5 minutah smo pri nekoliko trhli klopci in čisto plesnivi vpisni knjigi. To je Mali vrh (tudi Mali Gozdnik, 710 m). Vidimo Mrzlico, za njo koničasto Čemšeniško planino, Reško planino s cerkvijo in planinskim domom, Menino in Savinjske Alpe, Kamnik, ki si s svojimi skalami res zasluži ime, in Hom s cerkvico. V dolini so Polzela, Šempeter, v ozadju Gora Oljka, Žalec in Zabukovica pod Bukovico. Z Janijem sicer nisva posebno nadarjena za razlaganje razgledov, a rekla bi, da se vidi tudi Kum, čeprav ga vodnik nič ne omenja. Po drugi strani se greben kar strmo spusti na sedelce, do katerega bi pravzaprav morali pod Malim vrhom in se nato povzpeti nazaj nanj, saj je tu pot lažja in na novo markirana (tudi vodnik svetuje tako).

S sedelca se povzpnemo na Veliki vrh, se pravi vrh Gozdnika. Po precejšnji strmini se čez 5 minut znajdemo na precejšnji uravnavi (z leve pripelje nanjo slaba cesta). Z nje vodi levo markirana steza po grebenu, desno pa razdrt kolovoz; kmalu se združita. Še enkrat se ločita in naša steza se povzpne naravnost na vrh, ki ga dosežemo kakih 20 minut nad sedelcem. Na prostornem, a nerazglednem vrhu s pretežno bukovim gozdom je geodetski kamen, v bližini pa prijeten in lepo vzdrževan lesen bivak s termometrom ob vhodu. Za bivakom stoji razpelo. Kažipoti vabijo naprej: Kotečnik 1 h in Zabukovica 2 h.

Pa še na Kotečnik

Festenga

Festenga

Kotečnik

Kotečnik

Vračamo se po vzhodnem pobočju. Iz bukovega gozda se spustimo na drugo stran v smrekovega. Pot je precej strma, zato bi bila morda primernejša za vzpon. Po 20 minutah smo na sedlu Festenga, kjer stoji nekaj počitniških hišic, h katerim pripelje gozdna cesta, z njega pa se že lepo vidi naš naslednji cilj, Kotečnik. Spustimo se po desnem robu travnika po ne prav razločni stezici ob gozdu in pridemo na kolovoz, po kakih 50 m v desno pa do oznak, ki nas pošljejo levo navzdol po bregu. Po četrt ure se svet odpre v sedlo pri Zgornjem Beškovniku (nekdaj Jozl, Pongrac 154), s katerega je lepo videti vse okoliške hribe, posebno pa skalnata Kamnik in Kotečnik. Pred nami je Bukovica, desno pa Malič s stolpom. Mimo spomenika partizanskima borcema pridemo do kmetije. Nad njo se široka pot hitro zoži v stezico, ki nas popelje pod skale Kotečnika. V tukajšnjem gozdu je zelo pogost grm bodika (božji les). Grebenska pot se dviga in spušča. Na četrtem »vrhu« po 20 minutah je vpisna skrinjica z napisom Kotečnik in tu lahko uživamo prelep razgled na Malič s stolpom, Šmohor s cerkvijo, Pernice, Gozdnik, spodaj pa dolino Bistrice in sedlo. Kdor ne mara, da ga greben vleče za nos, ko vsakič misli, da je že na cilju, lahko pohod konča tu. Ampak mi se ne damo. Po slabih 10 minutah se v desno spusti strma ozka stezica k Osojniku (napis in puščic na drevesu). Pravi vrh (deveti!) tudi z vpisno skrinjico dosežemo šele čez 20 minut.

Vrnitev

Telohi

Telohi

V dobre pol ure smo spet pri Zgornjem Beškovniku, kjer zavijemo desno na cesto. Tudi pri Beškovnikovem toplarju je puščica v desno, a po cesti grede nisva opazila, da bi se tista steza iztekla nanjo. Po četrt ure se na levem ovinku odcepi v desno kolovoz (sicer sta dva, naš je levi, slabši; desno od njiju pa je še eden), ki je po zemljevidu markirana pot v Zabukovico, vendar je ob cesti odločen znak, naj nadaljujemo po njej. Spet bi nas radi obdržali na cesti. Kljub manjšemu moralnemu mucku sledimo starim in redkim markacijam (prvi dve pa sta popolnoma nedvoumni); čez 5 minut prečkamo slab kolovoz in takoj za njim asfaltno cesto (tisto, ki je bila više gori še makadamska). Po dobrih 5 minutah pridemo iz gozda pri ograji hiše z lepo postriženo travo in ribnikom, desno od nje pa smo kmalu na asfaltni cesti pri znamenju (postaja Pri križu). Naravnost pred seboj vidimo Bukovico s planinskim domom. Brž ko zavijemo levo na cesto, je že tabla Zabukovica. Hitro smo na križišču, na katerem smo zjutraj zavili desno proti Pongracu (kažipot Gozdnik), zdaj pa se vračamo po drugi cesti (iz smeri Kurja vas). Po 10 minutah smo pri avtu.