Golič

Izleti po Sloveniji » Slovenska Istra » Golič

Južno od Slavnika, kjer se slovenski hribi še zadnjič povzpnejo nad 1000 metrov, preden se dokončno vdajo v usodo in se spustijo proti Piranskemu zalivu, boste na sosednjem grebenu, ki se zlagoma dviga nad Podgorskim krasom in na drugi strani čez Kraški rob strmo pade proti Bržaniji, našli pokrajino, v kateri se je čas ustavil – prostrane, razgledne kraške travnike v okolici Goliča. Položni travniki vas bodo prijazno sprejeli v vseh letnih časih, najlepši pa bodo nedvomno v pozni pomladi, ko tod zacvetijo kojniške perunike in košutniki.

Osnovni podatki

Zahtevnost: Odlično označena, večinoma precej položna razgibana pot. Nekoliko bolj strm je le vzpon na Kojnik.
Dostop: Do Goliča vodi precej dolga markirana pot sKojnika. Krajši severni pristop ni mogoč, saj se takoj za Kojnikom srečamo z državno mejo, lahko pa se na Golič povzpnete tudi po kolovozih iz Rakitovca.
Dolžina: Podgorje–Kojnik: 1 ura 15 minut
Kojnik–Golič: 1 ura
Golič–Lipnik–lovska koča pod Kojnikom: 1 ura 30 minut
Kojnik–Podgorje: 45 minut
Višina: 890 m
Višinska razlika: 390 m
Čas obiska: Pot teče po odprtih kraških travnikih, zato se na ta izlet ne odpravljajte v poletni vročini ali v vetrovnih dneh.
Priporočam: Dobra obutev je priporočljiva, saj je pot občasno posejana s skalami.
Karta: Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras, PZS, 1 : 50.000

S Kojnika na Golič

Izlet na Golič nas vodi čez vrh Kojnika, na katerega se povzpnemo iz Podgorja, vasice na zahodnih pobočjih Slavnika (opis vzpona na Kojnik najdete tukaj). Z vrha Kojnika boste zaradi nedavnega požara takoj opazili travnata pobočja, ki se proti jugovzhodu vzpenjajo do vrha Goliča naravnost pred nami.

Stezico, ki vodi proti Goliču, boste najlaže našli tako, da boste od znamenja na vrhu Kojnika pogledali čez pogorišče naravnost proti vrhu Goliča. Približno v tej črti boste na tleh opazili rdečo oznako, ki vam izda skoraj neopazno stezico med ožganimi drevesi pred vami.

Hoja po stezici je v začetku prav poseben užitek, saj ni mogoče prezreti, kako spretno so lokalni planinci speljali pot, ki se vije sem ter tja med ožganimi borovci in išče prehode, ki vam omogočijo, da se do kraških travnikov sprehodite, ne da bi se enkrat samkrat zapletli med drevesa. Po nekaj minutah pustimo ostanke gozdička za sabo, prečkamo kolovoz, ki kroži okoli Kojnika, in se začnemo spuščati proti večji vrtači pred seboj. Na pomoč nam kmalu priskoči naslednji kolovoz, ki prihiti z desne in nas popelje do roba vrtače, kjer ga zapustimo in si skrajšamo pot po markirani stezici, ki tik ob robu vrtače pelje v našo smer.

Na tem mestu se odprejo tudi prvi razgledi, predvsem na severovzhod, saj nam pogled na jug zapira greben nad nami. Onkraj doline Čičarije (ki leži že na Hrvaškem) lahko občudujemo ostale vrhove v Slavniškem pogorju; za njimi boste v daljavi opazili tudi Snežnik, ki ga v pozni jeseni skoraj ne morete zgrešiti, saj njegova bela kapa hitro opraviči njegovo ime.

Kraški travniki okoli Goliča so dobesedno prepredeni s kolovozi – med vzponom boste najprej opazili kolovoz, ki se bo sramežljivo bližal z leve, se končno priključil stezi, po kateri hodite, že nekaj metrov za tem pa bo z desne prihitel nekoliko širši kolovoz, ki vas bo pod vrhom Majbrme (prepoznali ga boste po oddajniku na vrhu) popeljal naravnost proti Goliču.

Z Goliča proti Lipniku

Od Majbrme do Goliča nas popelje lepo viden markiran kolovoz, ki je speljan naravnost po precej strmem pobočju pred nami. Tisti, ki boste s seboj nosili GPS, boste presenečeno ugotovili, da ste zatavali nekaj metrov na hrvaško stran. Nič čudnega – meja na tem mestu sega precej visoko na pobočje Majbrme, tako da pot zares zavije malce čez mejo. A brez skrbi – po 200 metrih smo spet nazaj v Sloveniji, kjer nas čaka še zadnji nekoliko bolj strm vzpon na vrh pred nami, kjer nas pozdravi tudi lepo oblikovano znamenje.

Da ne bo zamere – tudi karta Geodetske uprave ni brez napak. Na tej karti je Majbrma vrisana na popolnoma napačnem mestu.

Pogled na GPS vas bo spet začudil – stojite ob znamenju na vrhu Goliča, planinska karta pa trdi, da ste od njega oddaljeni 500 metrov. Niste se zmotili, pač pa so na Geodetskem zavodu pozabili vrisati dva od treh vrhov Goliča (karta Geodetske uprave v merilu 1 : 25.000 je pravilna). No, zmotili so se tudi domačini, ki so za vrh Goliča proglasili najnižjega od treh vrhov in mu pripisali višino najvišjega (vrh, na katerem stojite, je v resnici visok 865 m).

A pustimo podrobnosti – namesto da se ukvarjamo z geodetskimi podrobnostmi, se raje prepustimo razgledu, ki se odpira okoli nas. Na severovzhodu nas še vedno spremlja Slavniško pogorje, v ostalih smereh pa se pogled sprehaja čez razgibane kraške travnike, ki kar vabijo, da bi se sprehodili čeznje. Pa storimo to – namesto da se vrnemo na Kojnik, se bomo odpravili po poti proti ostalim vrhovom Goliča.

Pogled proti vzhodu - pred nami je Slavniško pogorje, v ozadju Snežnik

Proti zahodu valovijo širni kraški travniki, za katerimi se dvigujejo griči slovenske Istre

Kolovoz, ki nas je pripeljal do prvega vrha, nas še naprej vodi naravnost po grebenu, najprej do najvišjega vrha Goliča (890 m), nato pa se začne počasi spuščati. Pred nami se že vidi Žbevnica, vendar nam ostaja nedosegljiva, saj leži že na Hrvaškem, zato bomo kolovoz kmalu zapustili in se podali nekoliko bolj v desno po ožji poti, ki vodi proti Nadglavinjaku (888 m). Na vrhu, ki ga označuje možic, se od nje odcepi komaj vidna stezica, ki se začne hitro spuščati v dolino med grebenom Goliča in Lipnikom.

Po ozki stezici se po precej strmih kraških travnikih, na katerih se boste morali v pozni pomladi dobesedno pretikati med cvetočimi košutniki, hitro spustimo v dolino pod nami. Bolj pozorni med vami boste ob poti opazili kraško brezno – med ogledom bodite previdni, saj je že na prvi pogled hudo globoko. Kmalu za breznom se začne stezica spet dvigovati po sosednjem pobočju. Kljub temu da je stezica tu in tam skoraj neopazna, je nikakor ne boste zgrešili, saj je odlično označena z dobro vidnimi markacijami in možici, duhovito sestavljenimi iz apnenčastih skal.

Čez Lipnik v Podgorje

Lipnik, ki ga že ves čas spusta vidite pred seboj (ne morete ga zgrešiti, saj ga označuje velik križ na vrhu), boste dosegli po dobre pol ure hoje. Stezica vas bo najprej zapeljala mimo dveh ograjenih vrtač, nato skoraj do Kraškega roba, kjer se v desno odcepi pot proti Lipniku, levo pa se lahko spustite nekaj deset metrov niže po poti, ki pelje v Zazid.

Po vzponu na Lipnik (ki ga morate opraviti, saj boste z njega doživeli zadnji res lep razgled proti morju) se lahko odločite za nadaljevanje poti po markiranih poteh – vrnete se do razcepa, se spustite v dolino, po kolovozu, ki ga z vrha Lipnika že vidite pod seboj, do Zazida, od koder se povzpnete nazaj na vrh Kraškega roba. Če imate v sebi le malce pustolovske žilice, bi vam predlagal drugo pot – z Lipnika se odpravite kar naravnost po travnikih ob strmem robu, ki se spušča levo od vas.

Če se boste odločili za sprehod čez travnike, se poskušajte držati čim bliže roba, saj je bolj proti desni trava precej višja in posejana s posameznimi neprijetnimi skalami. Med hojo boste hitro opazili, da niste edini, ki se vam zdi ta pot bolj zanimiva – tu in tam se le dober meter od skal vije komaj vidna stezica. V začetku jo lahko zanemarite in hodite po svoje, ko pa se boste bližali borovcem pred seboj, ji poskusite čimbolj slediti, drugače se boste hitro zapletli v dokaj neprehoden borov gozdiček.

Borov gozd pred nami postaja vse gostejši

Borovci zlagoma tudi tik ob Kraškem robu postajajo vedno bolj gosti, a ravno takrat, ko sem že začel razmišljati, kako se bom pretaknil med njimi, mi je na pomoč prihitel kolovoz iz doline. Na kolovozu zavijemo desno, se malce spustimo skozi borov gozd, nato pa se vzpnemo nazaj na pobočje Kojnika, kjer se priključimo širokemu kolovozu, ki nas bo popeljal nazaj proti Podgorju. Na tem kolovozu zavijemo levo, proti Kojniku, ki ga vidimo pred seboj, in po daljši hoji med travniki dosežemo gozd na zahodnih pobočjih Kojnika, kjer se nam pridruži markirana pot, ki se s Kojnika spušča proti Jampršniku.

Izlet si lahko podaljšate s sprehodom do Jampršnika (glej opis izleta na Kojnik) ali pa se po kolovozu, ki se je medtem spremenil že v pravo makadamsko cesto, vrnete v Podgorje. Na poti vas čaka le še ena orientacijska zanka – po dobrem kilometru hoje zavije cesta proti Podgorju ostro desno navzdol, naravnost pa pelje nekoliko ožji kolovoz proti Prapročam.