Izleti po Sloveniji » Kamniško-Savinjske Alpe » Klemenča jama
Planina Klemenča jama (ime je menda dobila zaradi kotanjaste oblike), imenovana tudi Spodnja jama (Zgornja jama je više pod Ojstrico) ali Klemenškova planina leži pod severno steno Ojstrice. Bolj kot zaradi številnih imen vas bo najbrž zanimala kot izhodišče za več prijetnih pohodov in vzponov, pa tudi sama je čisto zadovoljiv cilj, če nimate ves dan časa ali dovolj moči za kaj zahtevnejšega. Do nje lahko pridete po več markiranih poteh iz Logarske doline.
Osnovni podatki
- Zahtevnost
- Nezahtevna in nenaporna označena pot.
- Dostop
- Iz Logarske doline.
- Dolžina
- a) Od Hotela Plesnik skozi predor: 1 ura 15 minut
b) Od Doma planincev: 40 minut - Višina
- 1208 m
- Višinska razlika
- a) 438 m
b) 371 m - Čas obiska
- V kopnih letnih časih; da tudi v snegu ni pretežko, pa le domnevam.
- Priporočam
- dobro obutev in pohodne palice.
- Zemljevid
- Grintovci, 1 : 25.000
- Knjige in vodniki
- Habjan in soavtorji: Kamniško-Savinjske Alpe (502–505)
- Avtorica
- Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek
- Koordinate
-
Izhodišče: 46.398356,14.630567
Vrh: 46.377613,14.633806
Izhodišče
Najprej se je treba odpeljati v Logarsko dolino, kjer nas objame venec prelepih gora, v sezoni pa nas sprejme tudi manj dobrodošel, čeprav čisto prijazen pobiralec vstopnine v krajinski park (v letu 2007 5 evrov), od katerega dobimo zgibanko z zemljevidom in podatki, kaj v dolini lahko vidimo in delamo, kje lahko prenočimo in se okrepčamo in kar je še takega. Odvisno od tega, za katero pot se odločimo, lahko parkiramo na makadamskem parkirišču nasproti hotela Plesnik v Logarski dolini pri turističnoinformacijski hiški, lahko pa pri hotelu zavijemo na desno (glavno) cesto in se odpeljemo do penziona Na razpotju ali do Doma planincev.
Od hotela Plesnik skozi predor
S parkirišča nasproti hotela Plesnik se napotimo po dolini in čez 5 minut smo pri turistični kmetiji Plesnik, na kateri je spominska tabla: Tu je leta 1944 delovala angloameriška vojaška misija pod zaščito Koroškega partizanskega odreda. Še 10 minut in pri penzionu Na razpotju nas pričaka kažipot v levo Planinska postojanka Klemenča jama, cesta pa teče še naprej k Domu planincev v Logarski dolini. Če bi se torej pripeljali do razpotja, po katerem se imenuje penzion, bi si prihranili 15 minut, a ta prihranek se ne da primerjati z uživanjem ob pogledu na okoliške gore, med katerim tiste četrt ure mine še prehitro, tako je lepo.
Na planinski tablici je poleg napisa Koča na Jami 1 h še obvestilo, ali je koča odprta ali ne (napisa Strelovec 2½ h in Ojstrica 4 h pa si zapomnimo za kdaj drugič). Daleč v ozadju se vidi slap Ivovec. Takoj za penzionom po betonskem mostu prečkamo potoček, reguliran s škarpo. Kmalu zapustimo gozdno cesto pri velikem kažipotu za Klemenčo jamo po široki poti v levo. Šele po odcepu se začnemo vzpenjati in prejšnje stare markacije nadomestijo nove. Čez 10 minut pridemo pod skale; s tablice na smreki izvemo, da smo v gozdnem rezervatu Klemenškova planina*.* Skalnata pot vijuga in prečka skalnato strugo (v aprilu je bila suha). Nad njo so slikovite skale, ki jih (seveda spomladi) krasijo wulfenovi jegliči. Kjer se po skalah poceja voda, da so spolzke, si pomagamo z jeklenico.
Čez četrt ure zagledamo predor, zaradi stranskih oken podoben galerijam. Dolg je kakih 40 m in v njem je napeta jeklenica. Ko pridemo skozenj, spodaj zagledamo globoko grapo, v katero čez našo pot z levega brega teče slapič. Po okoliškem skalovju cveti precej avrikljev. Pod seboj vidimo Dom planincev v Logarski dolini. Na desnem ovinku s koreninami prepredene poti je v desno kažipot Jama, levo pa vodi nekakšna lovska stezica na rob grape brez razgleda. Po skalah spodrsuje zaradi peska, pot pa lajšajo stopnice in ograja. Vrh stopnic zagledamo križ, rože in svečo. Nekomu ta pot ni prinesla sreče. Ves čas imamo tudi lep pogled na Krofičko, Ojstrico in Planjavo.
Potka je že precej ozka in spodaj desno slišimo šum vode. Po 20 minutah nas čaka še ena jeklenica, ob njej pa je spet sveča*.* Pot ni nevarna in na takih mestih se vedno sprašujem, kako se je moglo zgoditi. Ampak taka »opozorila« nas menda vsaj za trenutek naredijo previdnejše. Nad precej slikovito grapo nam znova pomagajo stopnice, jeklenice in mostič, vrh njega pa križišče; levo navzgor je še 10 minut do našega cilja, naprej navzdol pa se gre k Domu planincev (tudi vidimo ga), kar si lahko zapomnimo za popestritev vrnitve. Po 10 minutah se pot res razširi in zravna: prišli smo na planino.
Kratka pot od Doma planincev
Če ne utegnete ali ne zmorete ali pa ste se odločili za krožno pot, se zapeljite do Doma planincev v Logarski dolini. Njegovo parkirišče je, kakor nas pouči tabla, samo za njegove goste, ampak nasproti je še eno manjše, ki je tudi čisto dobro. Čeprav je že ob njem kažipot za Klemenčo jamo, se vrnemo na cesto, zavijemo levo nanjo in kakih 30 m onkraj mostu sledimo drugemu kažipotu za naš cilj. Na gozdni cesti je zapornica, ki zavrača vozila, planinca pa vabijo Knafelčeve markacije. Cesto zapustimo že čez nekaj minut in se začnemo vzpenjati v levo.
Čez kakih 10 minut smo pri slapu Sušica, prečkamo mostiček nad njim in pod jeklenico tovorne žičnice nadaljujemo vzpon po dobro nadelani poti, ki hodcu pomaga z lepo speljanimi ključi. Prej kot v 10 minutah smo na 1000 m (tablica) in kmalu nato pri spominski plošči ob mostičku čez eno številnih grap. Pri studenčku kakih 5 minut nad njim piše: Tukaj žuborim, tebi postreči si želim. Na klopci lahko posedimo ob lesenem koritu, v katero po lesenem žlebu curlja voda (iz napisa bi sklepala, da je pitna). Takoj zatem z leve priteče pot od Doma v Logarski dolini (to je od izhodišča iz prejšnjega razdelka) in zdaj že vemo, da je do koče na Klemenči jami le še 10 minut.
Pri Domu planincev v Logarski dolini (837 m) stoji spomenik Franu Kocbeku (1863–1930), nadučitelju v Gornjem Gradu, publicistu, privržencu slovenstva in Savinjskih Alp, ki je leta 1893 ustanovil Savinjsko podružnico SPD, organiziral gradnjo planinskih postojank in poti, ter Johannesu Frischaufu (1837–1924), profesorju matematike in astronomije na graški univerzi, publicistu, alpinistu, velikemu ljubitelju gora in prijatelju Slovencev, ki je od leta 1874 sistematično raziskoval Savinjske Alpe in jih odkrival svetu.
Koča na Klemenči jami
Na planini stoji koča in na njej je tabla: Macesen na Klemenči jami Larix decidua mill – najdebelejši macesen na Slovenskem. To si je seveda treba ogledati! Prej kot v 10 minutah bomo pri njem. Pri 1,30 m višine ima premer 147 cm in obseg 464 cm.
Iz drugih napisov na pročelju še izvemo, da je bila Koča Klemenča jama pod Ojstrico zgrajena 25. 9. 1983. Prvo planinsko postojanko so solčavski planinci tu uredili iz pastirske koče že leta 1954, a je odslužila svoje. Zdaj stojita tam obe. Če vam bo »dnevna ponudba« žlinkrofi z nadevom iz suhih hrušk vzbudila radovednost in »nemir«, je silno priporočljivo, da oboje potolažite z ravno pravšnjo porcijo te imenitne jedi.
Koča premore še nekaj pritiklin. Številne klopce in mize vabijo k počitku. Na tablici na ovinku ganka piše, da je do stranišča 8 sekund, na naslednjem vogalu pa le še 3 (to je včasih hudo dobrodošel podatek ...). Za kočo sta kegljišče in gugalnica, v leseno korito niže doli pa teče voda. Nad novo drvarnico je zimska soba. Pod potjo na začetku planine je še ena lesena hiška z nekaj ležišči. Oskrbnik Martin Slapnik ve marsikaj o okolici in tamkajšnjih poteh in dekleti, ki ga včasih nadomeščata, tudi.
Številni kažipoti in table nam povedo, kam vse se lahko napotimo s te planine, in še slavospev markaciji si lahko preberemo: Rdeči obroček, belo oko te varno pripelje gor na goro. Razgled na okoliške gore je imeniten: vidimo Krofičko, Ojstrico, Rjavčki vrh, Planjavo, Okrešelj, Skuto, Rinke, Mrzlo goro, gorski greben med Logarsko dolino in Matkovim kotom, del Olševe ...
Skratka –
Vrnitev
Če si izberemo eno ali drugo tu opisano možnost, se seveda lahko vrnemo po isti poti, dosti prijetneje pa je napraviti krog: po eni gor in po drugi dol. Razdalje niso tolikšne, da bi si bilo treba priskrbeti prevoz na drugi strani, saj je med hotelom Plesnik in Domom planincev komaj dobre pol ure hoda, kakšni lepi razgledi nam pri tem krajšajo čas, sem pa že povedala. Ko se že odpeljemo, pa se moramo še enkrat ustaviti ob pašniku, kjer se pase zanimivo dolgodlako govedo – prav slikovito je.
Če se vračamo po krajši poti, se od Doma planincev napotimo desno od ceste (saj po cesti ni posebno prijetno hoditi) po neoznačeni poti skozi gozd. Ob njej je nekaj poučnih tabel (na primer pri posebno zanimivem brinu, ki je zrasel v drevo; pri veliki preži piše o divjadi – gamsih, kozorogih, srnjadi, jelenjadi, planinskih zajcih, gozdnih kurah, ruševcu), med njimi pa nas vodijo zelene puščice. Pripeljejo nas do asfaltne ceste po mostu čez suho strugo Kotovca mimo penziona Na razpotju, od tam pa že poznamo pot do parkirišča.