🇬🇧/🇺🇸 Peca

Izleti po Sloveniji » Karavanke » Peca

Krajinski park Topla (1350 ha) so ustanovili leta 1966. Dolina Tople je bila poseljena že konec 16. stoletja. Ohranilo se je pet starih kmetij: Burjakova, Florinova, Kordeževa, Fajmutova in na 1120 m Končnikova. Vsaka domačija je imela hišo, preužitkarsko hišo, skedenj, hleve, kaščo, ob potoku pa ponekod še mlin ali žago. Rezbarije in poslikave pričajo, da so imeli tukajšnji ljudje kljub trdemu življenju čut za lepo. Rudarjenje se je začelo leta 1834. Pod Peco so bila bogata nahajališča redkih mineralov ter svinca in cinka. Več kot 230 milijonov let stare kamnine hranijo fosilne polže in amonite, prebivalce nekdanjega morja. Topla se izliva v Mežo. V njunih vodah živijo raki koščaki in potočne postrvi. V teh krajih je veliko zanimivih metuljev (gorski apolon je najverjetneje že izumrl) in ogroženih rastlin (najmanjši jeglič, alpska zlatica, polegla alpska azaleja, muškatni kamnokreč, kamniška murka, peška ovsika – trava, ki izvira prav s Pece). V smrekovih gozdovih je tudi precej macesna. Tod je najti divjega petelina, više pa ruševca in belko ter alpskega zajca in gamsa.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Markirana, občasno precej strma pot.

Dostop

Na Peco se bomo odpravili iz doline Tople.

Dolžina

Topla–Dom na Peci: 2 uri
Dom na Peci–Kordeževa glava: 1 ura 20 minut po zahtevni poti ali 2 uri po zelo zahtevni poti
Kordeževa glava–Topla: 1 ura 30 minut
Skupaj: 5 do 6 ur

Višina

Kordeževa glava: 2125 m

Višinska razlika

1200 m

Čas obiska

Na Peci bo najlepše poleti, nezahtevnim planincem odsvetujem zimski vzpon.

Priporočam

planinsko obutev in palice.

Avtorici

Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.
Popis rož ob poti je pripravila Alenka Mihorič.

Zemljevida

Kamniško-Savinjske Alpe 1 : 50.000
Zgornja Savinjska dolina 1 : 50.000

Knjige, vodniki in članki

Stanko Klinar, Karavanke (1101-1149), PZS 1997
Željko Kozinc, Lep dan kliče 3 (91), Modrijan 2003
Željko Kozinc, Slovenska sveta gora, Polet, 24. aprila 2003, str. 50 in 51.

Vzpon iz doline Tople

Parkiramo v dolini Tople blizu Črne na Koroškem nasproti odcepa h kmetiji Florin (Topla 4, 930 m). Do nje je po asfaltu (že tu so markacije) dobrih 5 minut. Pri domačiji se dobi tudi žig. Za njo je konec asfalta in pot nadaljujemo po markiranem kolovozu. Ta čez 5 minut zavije desno navzgor na manjšo izravnavo in se razširi v gozdno cesto. Z nje zavijemo levo v breg na ozko stezo, ki seka cestne ovinke. Takih bližnjic je še več. Že od izhodišča nas razveseljuje množica raznovrstnega spomladanskega cvetja. Menjajo se skalnata, peščena in prstena podlaga; prstene dele prepredajo korenine ter pokrivajo iglice in listje, zato je v mokrem spolzko.

Strma pot se le tu in tam malo unese, najožji deli pa so ob robu ponekod nekoliko utrjeni. Čez 20 minut spet dosežemo cesto in se znajdemo pred leso. Gozd se razredči. Stopimo na planino Javorje (1340 m).

Nazaj se odpre lep pogled na gore, posebno na Raduho. Pri lesi je velikanska markacija, tolikšna, da se vidi skoraj z vrha prvega dela planine. Po 10 minutah smo spet na gozdni cesti. Tako nova je še, da je vsa razrita in neutrjena, bregovi pa še neurejeni, zato je marsikje kar težko zlesti nanjo. Markacija nas napoti v levo, kjer stojita dve koči. Na levi je tablica z napisoma Dom na Peci (desno gor) in Florin, Črna (nazaj dol). Še iz doline nas spremljajo telohi in resje. Posebno teloha je res veliko: niže doli je v začetku maja že večinoma rdeč, z višino pa je čedalje več belega. Najlepše je, kjer se družijo oboji.

Prehodimo še dva dela planine (vmes spet prečkamo novo gozdno cesto). Po travi se pot slabo vidi, a  obledele črte in markacije na skalah so še kar v pomoč. Na koncu tretjega dela planine je spet velikanska markacija, ki kaže pot v gozd. Vsi trije deli planine nam vzamejo 20 minut. Po zemljevidu bi se morali tu priključiti transverzali, a je očitno narisan napačno; v resnici se to zgodi šele tik pod Domom na Peci pri lovski koči.

Čez 10 minut se na napol podrti hiški (Burjakovi bajti) zablešči velika nova markacija in kažipot Dom na Peci nam potrdi, da smo še na pravi poti. Nad hiško se spet znajdemo na gozdni cesti. Desno v breg se nadaljuje strma pot, mehka od iglic, kjer seveda ni skal in korenin. Vsepovsod je polno kupčkov lusk, ki so ostale od storžev po pojedinah (najbrž) veveric, največkrat na ploščatih kamnih in skalah.

Po dobrih 20 minutah zagledamo majhno brunarico (oskrbnik doma pojasni, da je lovska koča), pod katero se voda po cevi steka v korito. Na drevesu pod kočo so kažipoti TV (levo; tu se torej zares priključimo transverzali) ter Jama v Topli in Črna (navzdol). Na smreki za kočo je velika markacija in dobrih 5 minut zatem nas tablica obvesti, da je v desno 10 minut do Votline kralja Matjaža, mi pa da smo prišli po Poti kurirjev in vezistov (rumeno-modra markacija) iz doline Tople oziroma Črne. Nekoliko više izvemo, da je v desno 10 minut do Male Pece, do vrha Pece pa poldrugo uro. Spustimo se nekaj deset metrov do skalnega roba. Če hočemo najprej k Matjažu, moramo zaviti desno (markacija ni takoj vidna), sicer se v dobrih 5 minutah znajdemo pred Domom na Peci (markacijo v levo namreč opazimo prej).

Mala Peca

Na vzhodni strani Male Pece (1731 m; Malo Peco, 1693 m, imajo tudi Avstrijci) stoji na jasi tik pod vrhom. Prvo kočo je tu zgradila Mežiška podružnica SPD in jo odprla junija 1928. Februarja 1943 so jo požgali partizani, da je ne bi uporabil okupator. PD Mežica je leta 1953 zgradilo manjše planinsko zavetišče, leta 1957 pa so odprli velik nov dom. Pozneje so ga večkrat prenovili. Na spletni strani PZS piše, da je odprt od maja do oktobra, sicer pa ob sobotah in nedeljah Mladinski dom, vendar novi oskrbnik pove, da imajo odprto vso zimo ob sobotah in nedeljah, tako da Mladinski dom nič več ne »dežura«. Tega je v nekdanji obmejni stražnici pod domom leta 1975 uredil Mladinski odsek PD Mežica.

Nasproti mu stoji kapelica sv. Cirila in Metoda iz leta 1936, leta 1999 pa je dobila še zvonik in zvon, posvečen Antonu Martinu Slomšku. Razgled je le proti severu in vzhodu; proti jugu ga zakriva vrh Male Pece, proti zahodu pa se dviga vzhodno pobočje Pece. Na severu vidimo Strojno in za njo Golico, na vzhodu pa Uršljo goro in Pohorje. Če se potrudimo po strmi poti na vrh Male Pece, kjer je »miza« z označenimi smermi razgleda, vidimo na jugu Smrekovško pogorje s Smrekovcem, Komnom in Travnikom, Raduho in Olševo, proti jugozahodu pa vzhodni del Savinjskih Alp z Ojstrico. Od tod je tudi zelo lep pogled na vzhodne stene Pece. Tudi na Mali Peci je obilo teloha, a ko v dolini razprti cvetovi že zardevajo, je tu šele komaj kateri popek odprt.

Kordeževa glava

Od Doma na Peci se je seveda treba povzpeti še prav na vrh, na Kordeževo glavo. Po jugovzhodnem pobočju je lahko dostopna, južna stran pa je skalnata in prepadna. V 200–300 m visoki steni je več težkih plezalnih smeri. Po 5 minutah dosežemo nekakšno sedlo med Malo Peco in Kordeževo glavo, kjer lahko uživamo v lepem razgledu in prelep pogled na naš cilj nas prav vabi na vrh.

Še 5 minut in treba se je odločiti (na višini 1725 m): levo vodi zelo zahtevna zavarovana pot (»plezalna«, samo za izurjene in v snegu sploh ni priporočljiva), desno oziroma naravnost pa »samo« zahtevna (v resnici ni posebno zahtevna, nikakor pa ni zložna, kakor piše v vodniku Karavanke; za zahtevno bi jo pravzaprav lahko označili le zaradi strmine). Na začetku je široka, kamnita in precej strma. Vodijo nas belo-rdeče-zelene markacije. V 10 minutah stopimo iz gozda in poslej nas spremlja le ruševje, ki je ponekod ob poti tudi posekano. Desno v dolini lepo vidimo Mežico, levo pa že Avstrijo.

Čez približno pol ure strmina nekoliko popusti, ruševje se zredči in zniža, na uravnavi pa se pokaže iz skal sestavljen dober meter visok napis POLZELA. Ko je nastajal, je bilo najbrž veselo, saj lepa pot, širni razgledi in svež zrak človeka res spravijo v dobro voljo in če pusti za seboj tak spomin na prijetne trenutke, ni nič narobe, da le niso plastenke in ogorki. Na naslednji uravnavi na 2042 m čez kakih 10 minut stoji prvi mejni kamen (pozneje je mejnikov še več, da smo na tekočem, po kateri državi pohajamo). Tu se nam z leve priključi zelo zahtevna pot.

Do cilja je še 20 minut. Čez slikovit rob kar upoštevanja vrednega prepada je lep pogled v dolino. Zadnje minute med hojo po grebenu že vidimo vrh. Tam je vpisna skrinjica, ozaljšana s planiko in cepinom. Družbo ji delata kažipota v desno Mejni prehod Knepsovo sedlo (po knjigi Karavanke in po zemljevidu Knipsovo) in v levo, od koder smo prišli, Dom na Peci 45 min.

Če niste med tistimi, ki na vrhu pogledajo na uro in odbrzijo nazaj v dolino, se lahko poglobite v zanimivosti nravi rumenokljunih gorskih kavk, ki lahkotno jadrajo nad prepadi, na tleh pa so tako prikupno nerodne in vedno v smešnih dvomih zaradi neznanske privlačnosti vsebine vašega nahrbtnika in domnevne nevarnosti njegovega lastnika. In če imate srečo (res, srečo!), da prav tedaj zaprši droben dežek, se lahko predaste domišljiji, ki vam jo prebudi prelepa mavrica, ko vas za nekaj minut poveže z modrino neba in zelenjem doline.

Vrnitev

S Kordeževe glave lahko sestopimo po poti vzpona, lahko pa se spustimo v dolino Tople po drugi strani. Knjiga pravi, da se 15 minut spuščamo po zeleno-rdeče-belo markirani poti proti zahodu. Ko desno od sebe zagledamo Knipsovo sedlo, se na jugu odpre globoka Poljska jama. Lahko se spustimo levo vanjo ali pa sledimo markacijam do sedla. Steza teče po vzhodnem bregu doline. Ko zagledamo Toplo, se spustimo kar navzdol k rudniku svinca in h kmetiji Fajmut. Če pa je na gori še sneg, kakor je bil prve dni maja, markacij »ni«. Tedaj se je morda pametneje vrniti po poti, po kateri smo se povzpeli.

Lahko pa se zaupamo vodstvu morebitnih poznavalcev, ki so nam utrli gaz. Moja tovrstna izkušnja je bila dobra, a je nikakor ne »prodajam« kot napotek (ne le ker ni veliko takih, ki bi jih veselilo gaziti po meter globokem snegu, tudi mojega »tovariša v stiski« ni, ampak predvsem ker bi se komu lahko »posrečilo«, da bi se izgubil). Po 20 minutah je gaz čez ruševje, ki je le nekoliko blažilo udiranje v sneg, zavila levo, proč od Knipsovega sedla. Namesto da bi našla markirano pot, sva naletela na nemarkirano nekoliko više; očitno tečeta vzporedno. Na neoznačenih razcepih sva vedno izbrala pot navzdol. Steza je postajala bolj in bolj kopna, pot so popestrili pogledi na slikovite skalne stožce in škrbine, tu in tam pa sva postala in se ozrla na visoke stene, ki so ostajale zadaj. Po slabi uri sva se spustila na sila razdrapano gozdno cesto in zavila levo po njej. Brž zatem je bilo konec gozda in na levi sva zagledala prežo, globoko spodaj pa prve hiše. Gozdna cesta je postala boljša in pojavile so se markacije; prišla sva na transverzalo.

Po dobrih 5 minutah se je z desne spustila na cesto označena pot (Peca, Kneps), po kateri bi bila prišla z vrha, če markacije ne bi bile zasnežene. Po markiranih bližnjicah sva nekajkrat sekala ovinke gozdne ceste in se spustila v dolino Tople. Čez nadaljnjih 5 minut končno križišče s »pravo« makadamsko cesto! V prvem ovinku je s kovinskimi vrati zaprt rov rudnika Topla, pod vrati pa se še vidijo tračnice. V istem ovinku se v desno odcepi cesta h Končniku. Pod cesto je speljana Topla skozi dve cevi. Po 5 minutah se pod Fajmutom makadamska cesta spremeni v asfaltno, s katere se kmalu odcepi pot levo nazaj h Kordežu. Prej kot v četrt ure smo spet pri avtu.