🇬🇧/🇺🇸 Suhi vrh na Nanosu

Izleti po Sloveniji » Primorska » Suhi vrh na Nanosu

Nanos je visoka kraška planota, ki jo poznamo predvsem po Pleši (1262 m) in njeni Vojkovi koči (1240 m), manj znani pa so drugi njegovi vrhovi: Suhi vrh (1313 m), Debeli vrh (1301 m), Črnjavški vrh (1265 m),  Laniški vrh (1247 m), čeprav so razen zadnjega vsi višji od Pleše. Pogled na zemljevid pokaže, da vodi markirana pot samo še na Suhi vrh, najvišjo točko Nanosa. Po označenih poteh je dosegljiv s Pleše in iz Šmihela pod Nanosom (590 m) oziroma iz Stran (656 m).

Osnovni podatki

Zahtevnost

Od odlično do »varčno« markirana pot. Ni zahtevna in razen zadnje strmine po »težki varianti« tudi ne posebno naporna.

Dostop

Zastavimo v Šmihelu pod Nanosom.

Dolžina

Šmihel–Suhi vrh: 2 uri 20 minut
Vrnitev (zgoraj po lažji poti): 2 uri 20 minut
Skupaj: slabih 5 ur

Višina

1313 m

Višinska razlika

723 m

Čas obiska

V kopnih letnih časih, kajti ponekod so markacije le po tleh (torej v snegu niso vidne), da bi bilo zgaženo, pa ne verjamem.

Priporočam

dobro obutev in planinske palice.

Zemljevid

Notranjski Kras, 1 : 50.000

Knjige in vodniki

Željko Kozinc: Lep dan kliče 1 (74)

Avtor

Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.

Od Šmihela do Stran

Primorsko avtocesto zapustimo pri izvozu za Postojno in pri prvem semaforju zavijemo levo v smer Razdrto. Za Dilcami je v desno odcep za Landol, Šmihel pod Nanosom in Predjamo. Pred Landolom (541 m) je na travniku levo ob cesti lepo sodobno znamenje, posvečeno ljubezni, veri in upanju (1992).

Pred tamkajšnjo cerkvijo sv. Jošta (na zemljevidu je odcep za njo) zavijemo v levo proti Šmihelu. Parkiramo ob škarpi pod cerkvijo sv. Mihaela pri kapelici, kjer je prostora največ za tri ne prevelike avtomobile. Vrniti se je treba nekoliko niže pod cerkev h kažipotoma, mimo katerih smo se pripeljali do »parkirišča«: v desno Predjama 0,5 h in v levo Nanos 2,5 h.

Šmihel pod Nanosom

Pred Šmihelom (590 m) je nenavaden spomenik »pastirčku Jakobu, ki užene vsakega zmaja«. V Postojnski jami je namreč živel strašen zmaj, ki je požrl mnogo živine, pastirček Jakob pa ga je (seveda z zvijačo) premagal. Zmaju je vrgel telečjo kožo, nagačeno z živim apnom, in ko se je zverina po obroku napila Pivke, jo je razneslo.

Cerkev sv. Mihaela stoji na okopih poganske trdnjave, torej je nastala na začetku pokristjanjevanja, prvo pisno poročilo o njej pa je iz leta 1526. Sedanja stavba je gotska in je bila v 17. stoletju popravljena.

Južno od vasi, tik ob stari rimski cesti, imenovani tudi Jamborna (po njej so tovorili les na Reko in v Trst ter ga izvažali v Benetke in na Portugalsko za jambore in gredlje), se sredi travnikov beli cerkvica sv. Jurija s pokopališčem, ki je uvrščena v kulturno dediščino. Ljudsko izročilo trdi, da je starejša od cerkve sv. Mihaela in da je bila nekdaj precej manjša, pravzaprav samo kapela. Prvikrat je bila omenjena v cerkvenih listinah prav tako leta 1526.

Med vaškimi zanimivostmi je tudi klub smučanja po starem, imenovan Torbarji. Še kaj več pa boste izvedeli na spletni strani http://www.smihel.si/.

Na podrti hiši Šmihel pod Nanosom 36 sta prva markacija in puščica v desno. Po vsej vasi je veliko orehov (tudi parkiramo pod enim) in dalij vseh vrst (opis je nastal jeseni). Kmalu se asfalt konča in stopimo na gosto markirano makadamsko cesto. Na levi stoji čisto na samem prikupna cerkvica sv. Jurija, za njo pa se vidi še zvonik sv. Martina. Ko se cesta izvije iz gozdička, zagledamo daleč pred seboj Plešo, Maj, V rtu in druge nanoške vrhove. Naš cilj se skriva nekje za Majem. Pri znamenju se v levo odcepi kolovoz, mi pa koračimo kar naravnost. Že čez kakih 5 minut pridemo do razcepa, kjer desni krak pelje v Gabrovco, levi pa k Malnarju, in ta je naš. Takoj zatem prečkamo Šmihelski potok, za njim pa se makadamska cesta prelevi v kolovoz. Kolovozov je še več, a držimo se kar markacij. Nekateri klančki so asfaltirani. Grobi leseni kažipoti brez napisov očitno niso namenjeni nam, kajti na naslednjem razcepu čez 5 minut tak kažipot kaže desno (najbrž k Malnarju), nas pa markacija na nekoliko oddaljenem drevesu vabi v levo.

Gremo mimo z žičnato ograjo omejenega zemljišča na levi strani kolovoza in tam se v desno odcepi še en kolovoz k hiški v gozdu. Od tu so markacije redkejše in slabše (po tleh), ko je konec travnika in znova stopimo v smrekov gozd, pa so spet pogostejše. Gozd se tako zgosti, da se kar zmrači, in kot je pogosto v takih gozdovih, so smreke spodaj čisto posušene. Nekatere markacije niso narisane, ampak so izrezane iz pločevine in pritrjene na drevesa. Po dobrih 5 minutah se pot zoži, prečka ozek potoček in zavije levo navkreber na travnik. Sredi njega so na »šopku« različnih dreves in grmov tabla z napisom Predjama (nazaj), rumeno-modra markacija Poti kurirjev in vezistov (tudi nazaj) ter pločevinasta Knafelčeva markacija. Na travniku se pasejo krave, ob velikih skladovnicah drv pa se košati visoka jerebika, polna rdečih plodov. Zadaj se dviga slikovita stena Maja (1142 m). Travnik prečka komaj opazna stezica, v gozdu pa nas spet čaka pošten precej kamnit kolovoz. Markacije kar izginejo.

V kake četrt ure prispemo v Strane pri hišni številki 26. Po vasi hodimo po asfaltu. Na škarpi ob cerkvi so markacija ter kažipota k Vojkovi koči (2 uri, TV) in k sv. Bricu (uradno Brikciju, 45 minut).

Strane

Pred zanimivim vhodom na dvorišče cerkve sv. Križa rasteta dve tisi. Iglice, lubje in seme tega zelo senčnatega dvodomnega drevesa z rumenimi cvetovi so strupeni. Večja desna je spomeniško zaščitena. Po ustnem izročilu je bil ta tisovec posajen leta 350. Visok je 12 m ter ima premer 122 cm in obseg 384 cm. Po legendi naj bi bil pod njim pridigal sv. Hieronim, po drugi pa naj bi se bila tu na poti v Rim ustavila Ciril in Metod.

Nasproti cerkve je spomenik devetim padlim borcem in aktivistom iz Stran.

K sv. Brikciju

Na koncu Stran je desno v bregu vodno zajetje in tam spet stopimo v gozd. Po naši desni teče potoček. Čez pot so napeljani trakovi, najbrž zaradi živine, ki se pase pod vasjo. Izmenjujejo se belo-rdeče in rumeno-modre markacije. Kamnit kolovoz teče precej po ravnem, redki vzponi pa so blagi. Po tleh je polno želoda, zato veverice niso presenečenje. Skozi drevje tu in tam vidimo Maj, ki ga puščamo na desni za seboj, in Plešo daleč na levi pred seboj. Gremo mimo še enega zajetja, kjer je puščica za Vojkovo kočo. Na skali so napisi Nanos, Vojkova koča in Suhi vrh. Po slabih 10 minutah široki skalnati kolovoz zavije desno in se začne bolj vzpenjati. Čez 5 minut ga zapustimo v desno po poti, po kateri so nametane skale in veje. Izkaže se za kratko neudobno in potemtakem precej nepotrebno bližnjico, ki seka ovinek kolovoza. Brž zatem prehodimo še eno tako. Čez kakih 10 minut postane kolovoz zelo razmočen, ker čezenj teče več drobcenih potočkov, zato se povzpnemo na suhi levi rob. Po šumu v krošnjah čutimo, da se burja krepi, a spodaj pod drevjem smo kar v zavetju. Svet je čedalje bolj skalnat.

Čez 5 minut se v desno odcepi širok mehak kolovoz k cerkvici sv. Brikcija (po domače Brica), ki se že vidi. Na skali pod odcepom piše: Od Brica meglica, gvišna rosica. 1992. Okrog cerkve so razmetani prepereli ostan­ki grad­benega lesa in kamnoseških izdelkov. Pred cerkvijo je nad pobočjem manjša ograjena galerija iz brunc s klopjo in kamnitim stojalom za sveto pismo. Na skali poleg piše 1890. To je letnica skalnega podora in ta skala je le vrh zasute velikanke, ki je podrla oltar in pristala pred tedanjo precej večjo cerkvijo. Skozi okno lahko preberemo govor Jožeta Posega 18. 5. 1997 (okrog leta 1931 se je prejšnja cerkev zaradi slabega vzdrže­va­nja porušila; ker je niso takoj obnovili, so dolino zajele številne nesreče, tudi Strane so pogorele, takoj ko so leta 1936 zgradili novo, pa je bilo vseh težav konec; tu so domovali partizani: komandant je imel posteljo na prejšnjem oltarju, v zvoniku so imeli mitraljez, ob cerkvi so imeli nakrito barako; leta 1946 so cerkev lepo obnovili, a tedanje oblasti je niso dovolile blago­sloviti, češ da zaradi vojaških vaj na Nanosu ni varno, zato so imel nadomestno mašo pri sv. Križu v Stranah; leta 1947 se je zrušil mali zvonik in bivši partizani so poslali miličnika, pomagali pa niso).

Mimo bivaka na najvišji vrh Nanosa

Vrnemo se k razcepu pod sv. Brikcijem in zavijemo levo. Peščeno-kamnita pot je precej strma, a lepo široka. Gozd se razredči in sčasoma hodimo le še med grmovjem in vrhovi krošenj, ki segajo čez rob strmine levo ob poti. Po 20 minutah pridemo do razcepa, na katerem se ločimo od (leve) poti na Plešo in se spustimo desno v kotanjo, v kateri je prijetno zatišje pred že kar močno burjo. Take globeli se kar vrstijo, pot pa teče po ravnem nad njimi. Po dobrih 5 minutah prečkamo gozdno cesto; če bi verjeli zemljevidu, ne markacijam in napisom S.V., pa bi morali skoraj do vrha po njej. Spet se začnemo vzpenjati. Gozd je ena sama skala, a pot je prekrita s suhim listjem, zato je kar prijetna (v mokrem pa zanesljivo ne bi bila). Čez 10 minut je te bližnjice konec; spet smo na cesti in zavijemo desno po njej. Pripelje nas do lične Čeledinove koče (LD Hrenovice).

Seveda je zaprta, depandansa »Štrbunk« pa je prijazno odprta. Nadaljujemo po cesti mimo koče in čez četrt ure zagledamo desno pod seboj na deblu napis Suhi vrh strma pot, na skali nekoliko niže pa varianta Težka (nekdo je popravil Š v Ž, ki se zdaj edini res dobro vidi).

Spustimo se v globel in se držimo rahlo desno. Na skalah in deblih so obledele rdeče črte, nato pa tudi markacije. Pot ni uhojena, a markacist je sledil naravnim prehodom in narisal dovolj znamenj, da se ne moremo izgubiti. Le po dežju tu ne bi imeli posebno lahkega dela, ker bi v strmini po mokrem listju na skalah gotovo zelo drčalo, sicer pa pot v resnici ni težka, razen seveda za »slabovidne«. Čez čas zavijemo precej proti levi. Po četrturnem vzpenjanju po strmem bregu nas preseneti napis na skali: Bivak. Na koncu krajšega skalnega »hodnika« (brez strehe) so vrata (betonski okvir je precej oškrbljen, na tečajih pa ni ničesar več). S svetilko se podamo po vijugastem hodniku z več nišami (najbrž za postavljanje luči) in tremi stranskimi »sobicami«. Hodnik je dolg dobrih 40 m (po približni meritvi s koraki), na koncu pa sta dve okni skozi drugo pobočje gore (zato po hodniku precej vleče in sploh je zelo hladen). Takoj nad bivakom je že vrh.

Ob »možicu«, sezidanem iz skal, je škatla z vpisno knjigo, nedaleč stran pa je vkopan betonski stebriček kot znamenje vrha. Na škatli je ploščica z napisom Pohodnikom na Suhi vrh Stric in Maja, avgust 2001, na stebričku pa (okrušen) napis M. Belec ali nekaj takega. Za hrbtom imamo gozd, iz katerega smo prilezli, pred sabo pa bližnje vrhove, pisane od jesenskega listja, in vasi v Postojnski kotlini. Če je napovedana zmerna burja, je vrh prav neprijetno prepišen, a tik pod njim je kar nekaj udobnih kotanj, nastlanih s suhim listjem, kjer si lahko privoščimo malico in se predamo zadovoljstvu, da smo osvojili najvišji vrh mogočnega Nanosa.

Vrnitev

Spustimo se nazaj do bivaka, tam pa ne na »težko« pot, ampak desno na lahko. Spustimo se do kolovoza, ki ga je tu konec in je čisto zasut z listjem. Sledimo napisu na drevesu Nanos v levo (na drugi strani drevesa je napis Suhi vrh in puščica v breg za tiste, ki bi prišli gor po lahki poti – res je precej položnejša od tiste, po kateri smo se povzpeli na vrh). Ko pridemo do gozdne ceste, zavijemo levo proti Vojkovi koči. V četrt ure smo na mestu, kjer smo gor grede zavili na »težko« pot, in potem se spuščamo po že znani cesti mimo lovske koče. Tokrat se odrečemo »bližnjicam« in smo v pol ure na glavnem razcepu poti na Plešo in na Suhi vrh, še v pol ure pri sv. Brikciju in v dobre pol ure v Stranah. Do Šmihela je še 35 minut.