Izleti po Sloveniji » Julijske Alpe » Uskovnica pozimi
Uskovnica na robu Pokljuke nad Gornjo Bohinjsko dolino in dolino Voje je izhodišče za številne izlete in vzpone, priljubljen cilj pohodnikov in smučarjev pa je tudi sama. Z nje so lepi razgledi na okoliške gore. Na to planino se lahko odpravimo v vseh letnih časih iz Srednje vasi, z Rudnega polja, iz Stare Fužine ali z Voj. Mi smo jo osvojili pozimi iz Stare Fužine. V resnici je ona osvojila nas.
Osnovni podatki
- Zahtevnost
- Ne najbolje markirana, sicer pa ne posebno zahtevna pot.
- Dostop
- Pohod začnemo pri cerkvi sv. Pavla v Stari Fužini.
- Dolžina
- Stara Fužina–planina Blatca: 1 ura 15 minut
Planina Blatca–Uskovnica: 1 ura
Vrnitev: 1 ura 45 minut
Skupaj: 5 ur - Višina
- 1154 m
- Višinska razlika
- 608 m
- Čas obiska
- V vseh letnih časih. Pozimi je prav čarobno, prav pa pride gaz kakega poznavalca.
- Priporočam
- dobro obutev in pohodniške palice, pozimi vsekakor tudi gamaše.
- Zemljevida
- Gorenjska 1 : 50.000
- Vodnika
- Tine Mihelič: Julijske Alpe. Planinski vodnik, PZS 2003 (411–415)
- Avtorica
- Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.
- Koordinate
-
Izhodišče: 46.289737,13.897734
Vrh: 46.322242,13.907812
Iz Stare Fužine do Prevala
Ko se pripeljemo do cerkve sv. Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru (531 m), zavijemo desno čez kamniti most proti Stari Fužini (546 m). Sredi naselja zavijemo desno čez potok Mostnico in se med hišami pretaknemo po ozki cesti do cerkve sv. Pavla na robu vasi pod plečatim Studorjem (1002 m). Pred cerkvijo je parkirišče. Pod znakom P kuka iz snega le pol napisa: Samo za ... (spodaj se k sreči skriva le ... osebni avto, ne morda dovoljenje samo za izbrance). Pred cerkvijo stojijo kažipoti za korita Mostnice, Hudičev most, Uskovnico, Oplenovo hišo in Studor. Tokrat nas je zamikala Uskovnica.
S parkirišča se napotimo po asfaltni cesti med cerkvijo in gasilskim domom do konca naselja (pri hiši št. 168 – pri kažipotu k Hudičevemu mostu in vintgarju Mostnice – bi lahko zavili desno na travnik na nemarkiran kolovoz in pošev proti gozdu ter se tako »izognili« slikovitemu Hudičevemu mostu, ampak tega seveda nočemo). Do zadnjih hiš je spluženo, tam pa je treba splezati na snežno »moreno«, ki jo je na koncu narinil plug, in nadaljevati po ozki gazi. Kot z galerije gledamo v levo proti Voglu in njegovim sosedom. Čez 5 minut zavijemo desno v hrib (ne proti kmetiji na levi). Spočetka ni markacij; prva (slaba) je na skali pod čebelnjakom na desni. V nadaljnjih 5 minutah pridemo do kažipotov Voje 5 (naprej) in Studor 4 (nazaj) ter kmalu zatem do Hudičevega mostu, s katerega je res lep pogled na korita Mostnice. Tam je desno v breg kažipot Uskovnica. V snegu ni videti poti, markacij pa tudi ne, zato sledimo gazem.
Po 15 minutah precejšnje strmine (prav tako brez markacij) dosežemo nemarkirani kolovoz iz Stare Fužine na Voje, omenjen na začetku poti; tudi po njem je nekdo prigazil iz doline in njegova gaz se je združila s tisto, ki nas je pripeljala od Hudičevega mostu. Kolovoz prečkamo in šele kmalu zatem zagledamo prvo (slabo) markacijo na skali levo ob poti. Vzpenjamo se po jarku in na drevesih ob njem so rdeče črte. Jarek postane plitvejši in se odpre v pot. Po 10 minutah gaz zavije desno, levo pa pod snegom slutimo še eno pot, a nobena ni označena. Sledimo gazi in kmalu nas razveseli naključna najdba: vidi se delček markacije na sicer zasneženi skali. Brž zatem ugotovimo, da se poti tako in tako združita. Sledi še en tak primer in za njim prva markacija na drevesu. Od tu jih je še nekaj, prav razkošno pa pot tudi poslej ni označena. Po 20 minutah opazimo pod snegom leseno podrtijo. Gazi se tukaj ločita: leva zavije skozi grmovje in desna po čistini (naša »vodnika« sta šla vsaksebi, kjer se je le dalo). Izberemo desno. Jasa je vsa prepredene s sledovi srnic. Nad njo dosežemo široko pot, ki se vzpenja z desne proti levi. Če se ozremo, vidimo gore nad Vogarjem. Na čistini je toliko snega, da se je predhodniku ponekod udrlo vsaj do pasu. Gazi se spet združita. V 5 minutah dosežemo Preval (893 m), od koder se lepo vidijo Bohinj z jezerom in gore nad njim.
Planini Blatca in Lom
Do planine Blatca (okoli 900 m) je le še 10 minut. Če se hočemo ogniti hoji čeznjo, nam je pred prvo kočo na voljo bližnjica v levo; pozorni moramo biti na markacijo in puščico na drevesu (ko bližnjico že zagledamo, pa vidimo ob njeni levi strani še več markacij). A sprehod čez planino je prav prijeten. Za prvo kočo se svet odpre, levo zgoraj pa se kot stražar dviga Kamen (1030 m). Nad planino se z leve vzpenja cesta iz Srednje vasi. Tu je šele snega in mehak je, da kar plavamo v njem! Zadnja koča je precej nova. Krasijo jo doma izrezljani palčka in relief lovca, v zatrepu pa si dela družbo staro (krplje) in novo (sončna celica). Zadaj stoji preža. Od koče vodi gaz k potočku. Nad njo je kolovoz, ki nas pripelje do ceste, po kateri zavijemo levo. Na prvem desnem ovinku pride do nje potka – bližnjica z začetka planine – in na tem križišču je tudi kažipot za Uskovnico po poti skozi gozd, ki pa v globokem snegu ni priporočljiva, če ni zgažena. In ni.
Nadaljujemo pod bregom, s katerega se kotalijo kar številni in veliki kamni. Po sicer spluženi, a vendar še precej zasneženi cesti celo pripelje kak avtomobil (če se tedaj utrga kak kamen, lahko prav lepo zaropota), ki ga do zadnjega ne zaslišite, saj ste sredi snega kot v vati, ki zaduši vsak hrup. Po 10 minutah je kažipot za bližnjico skozi gozd, vendar je nezgažena »bližnjica« v tolikšnem snegu sila dolga. Sledi še ena taka. Iz snežnega »obzidja«, s katerim je cesto obdal plug, kukajo samo vršički cestarskih snežnih drogov, za njim pa je nedotaknjena belina pravljično zasneženega gozda s slavoloki pod težo snega upognjenih vej, s snežnimi kopicami, pod katerimi se skrivajo mravljišča, grmi in smrečice kot nekakšni sneženi možici, z iskrečimi se kristalčki na sončnih jasah ter z modrikastimi sencami v kotanjah. Nad vršički dreves se pne skoraj kičasto modro nebo. Toda »tisto, kar vidim v naravi, zame nikoli ni kičasto. Za kič poskrbimo ljudje,« pravi Miro Štebe v knjigi o svojih alpinističnih in življenjskih preizkušnjah (Preizkušnje, Didakta 2005).
Čeprav je ovinek na zemljevidu videti zelo velik, ga po spluženi cesti prehodimo v pičle četrt ure, po bližnjicah pa bi gotovo »orali« veliko dlje. Poleti bo drugače: cesta trda in prašna, bližnjice pa mehke in senčnate. Ob cesti so markacije, celo po dve na enem drevesu, prej v gozdu pa smo jih ponekod hudo pogrešali. Saj morda so se skrivale pod snegom na skalah, a to zimskemu pohodniku figo pomaga. Včasih je markaciste res težko razumeti. Blagi vzponi se izmenjujejo z izravnavami. Sneg je tu in tam izjedkan kot škraplje ali pa spominja na sipine ali na Zabrisky Point v Dolini smrti, posebno v soncu, ki poskrbi za igro svetlobe in senc. Po 10 minutah nas pozdravita planina Lom (1076 m) in obvestilo, da je do koče na Uskovnici le še 15 minut. Hiše na planini tičijo pod debelimi belimi pokrivali. Tu vodi turistična sirarska pot. Čez 10 minut na razcepu, kjer stojita razpelo in kažipot h kapeli, zavijemo desno kakor naša predhodnika. Kmalu se poleg ograje pokaže prva hiša. Pot v Srednjo vas je popolnoma »zazidana« s snegom, tako da z zamislijo o krožnem pohodu ne bo nič; uresničili jo bomo kdaj poleti.
Uskovnica
V dobre četrt ure smo pri Planinski koči Jeseniško-bohinjskega odreda na Uskovnici (1138 m, Srednja vas v Bohinju 137). Stoji na spodnjem delu prostrane planine. V bližini koče so številni pastirski stani, preurejeni v počitniške hišice. Za kočo iz leta 1955 skrbi Planinsko društvo Bohinj-Srednja vas. Odprta je od začetka maja do sredine oktobra in od novoletnih praznikov do konca zimskih počitnic ter vse leto ob lepih koncih tednov. Skuhajo odličen segedin.
S planine je lep razgled na gozdnato Pokljuko, Škofjeloško hribovje, Vogel, Fužinske planine z Vogarjem v ospredju, Mišelj vrh, Kanjavec ... in seveda na Tosc, ki skriva Triglav (nič za to, saj ni treba, da vedno zasenči druge lepotce). Kažipoti na vse strani zbujajo skomine. Debela snežna odeja se iskri v soncu večinoma nedotaknjena, ponekod pa se v njej rišejo smučine in stopinje.
Napotimo se še do kapelice Marije Kraljice miru (dobrih 5 minut hoda). Tista iz leta 1939 je bila v petdesetih letih prejšnjega stoletja požgana, zdaj pa je vsa nova (2003) in sredi globokega snega (vhodna ograja komaj gleda iz beline) lepa kot v pravljici.
Kažipoti vabijo na planino Konjščico, Velo polje, planino Praprotnico, Zajamnike in Rudno polje. Tudi tu še teče turistična sirarska pot. Znak za prepoved ustavljanja in parkiranja je sredi snega morda smešen, poleti pa najbrž niti ne, saj zadnje čase motorizacija grozi osvojiti tudi mirni svet odmaknjenih lepot. Vsaj pozimi lahko še nemoteno uživamo blagodejno tišino in čist zrak. Res je vprašanje, ali smo osvojili Uskovnico mi ali je ona nas.
A nazadnje se je treba posloviti. V globokem snegu, ko smo lahko veseli vsakega dostopa, se pač vrnemo po isti poti, poleti, ko pridemo pogledat, ali je planina tudi zelena tako lepa, pa se bomo lahko vrnili po kaki drugi.
