🇬🇧/🇺🇸 Baba

Izleti po Sloveniji » Kamniško-Savinjske Alpe » Baba

Ko sem dala na tehtnico (moški) opis iz vodnika (»neizrazit travnat vrh«) in zadihano poročilo dveh navdušenih pohodnic pred Domom Čemšenik med postankom na poti na Javorov vrh (»Čudovito!«), se je nagnila na »babjo« stran. Čeprav pot na Babo ni markirana, je lepa in dobro vzdrževana, zaiti tako rekoč ni mogoče, vrh pa ponuja prelepe razglede.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Dobro vzdrževana nemarkirana pot, ponekod precej strma.

Dostop

Na pot se odpravimo od transformatorja nasproti avtobusne postaje v Spodnji Kokri.

Dolžina

Spodnja Kokra–Dom Čemšenik: 35 minut
Dom Čemšenik–Baba: 30 minut
Vrnitev: 50 minut
Skupaj: 2 do 3 ure (za uživače ustrezno več)

Višina

Dom Čemšenik: 835 m

Višinska razlika

Spodnja Kokra–Dom Čemšenik: 335 m

Čas obiska

V kopnem in suhem. Če vreme ne bo jasno, boste ob največjo odliko tega pohoda: prelep razgled. Senca bo kos tudi najhujši poletni vročini.

Priporočam

predvsem palice za strme odseke pa tudi dobri čevlji bodo napravili pohod prijetnejši.

Zemljevid

Karavanke – osrednji del, 1 : 50.000

Vodnik

Vladimir Habjan in soavtorji: Kamniško-Savinjske Alpe, PZS 2004 (razdelki 138, 168, 173, 174)

Avtor

Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.

Iz Spodnje Kokre do Doma Čemšenik

Izlet na Babo začnemo v dolini Kokre ob cesti proti mejnemu prehodu Jezersko. Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Kranj vzhod, nato pa sledimo kažipotom proti Jezerskemu. Parkiramo v Spodnji Kokri pri transformatorju nasproti avtobusne postaje. Smerna tabla Dom na Čemšeniku (45 minut, onkraj ceste pa kar 55 minut) nas napoti na levo čez cesto. Na parkirišču so še kažipoti za Javorov vrh (2.15), sv. Jakoba (2.30) in Potoško goro (2.00).

Pohod začnemo po kolovozu med sadnim drevjem in pri Polajnarju zavijemo desno nazaj. Prvih 100 m se moramo potruditi po zelo strmi cesti, ki se ji že bolj slabo vidi, da naj bi bila asfaltna. Po dobrih 5 minutah se pot zravna. Globoko desno pod gozdno cesto šumi Čemšeniški potok. Kmalu se proti njemu spusti precej strma pot, ki se začne z nekaj stopnicami. Na dnu je brv in pot nadaljujemo po levem bregu potoka. Nedaleč od brvi se razcepi: desna kraka se spuščata (nekoliko niže se združita), levi pa vodi v breg. Desna nas pripeljeta do glavne ceste. Potok je na nekaterih mestih kar precej stisnjen med bregova in živahno skaklja čez skale, preden pa steče pod cesto, je čisto ukročen in »spodoben«, saj ga je bilo treba ob srečanju s cesto regulirati.

Pri mostu je prostora za kake tri avtomobile (torej bi lahko začeli izlet tudi tu in se po nemarkirani potki ob levem bregu Čemšeniškega potoka povzpeli na pot proti Čemšeniku), vidi pa se tudi naše parkirišče pri transformatorju. Vrnemo se na gozdno cesto (»izlet« k potoku nas ne zamudi več kot četrt ure), ki nekaj časa teče precej po ravnem, ko pa se začne rahlo dvigovati, je potok že čisto ob njej. Čez 5 minut pridemo do prvega vodnega zajetja.

Pod iztek žleba za odvodnjavanje je nekdo postavil mlinček, ki se veselo vrti. Čeprav je igračka, najbrž ni otroški izdelek, kaj verjetno pa je bil postavljen za otroško veselje. Pri prvem mostiču čez Čemšeniški potok, kjer pa vodo lahko tudi kar prebredemo ali celo prestopimo, gozdna cesta zavije desno k brunarici Milan, mi pa po nekoliko ožji levo, kamor kažejo kažipoti za Čemšenik (0.30), Javorjev vrh, sicer znan kot Javorov (1.50), in Potoško goro (1.40). Na tem ovinku je tudi tabla z napotki, kako naj se obnaša planinec.

Kmalu gremo še mimo enega vodnega zajetja. Kjer v manj kot 10 minutah že drugič stopimo čez potok, stoji klopca. In takoj ga prečkamo še tretjič, to pot po široki leseni brvi. Čez 5 minut pa pridemo do največjega zajetja in ob njem je kar med dve drevesi pritrjena klopca. Potok čisto utihne in edini šum prihaja iz betonske »kocke«. Struga pod naslednjo brvjo je že popolnoma suha, a malo naprej je še eno, resda majhno, zajetje, v katerem se sliši pritajeno žuborenje. Ljudje so potoku »ukradli« vso vodo za svoje potrebe.

Gozdna cesta se malo zravna in skozi vrzel med drevjem zagledamo Krvavec. Za velikima ostrima levim in desnim ovinkom je še nekaj manjših in ko cesta zadnjič dvigne rep, je že bolj kolovoz. Po 35 minutah (torej niti 45 niti 55!) od izhodišča zagledamo streho Doma Čemšenik. Prijazna oskrbnika sta voljna za klepet, otroci se lahko gugajo, tudi dušo si lahko privežemo, a ker za nami še ni posebnih naporov, se lahko kmalu odpravimo naprej.

Po nemarkirani poti na Babo

Desno od Doma Čemšenik vodi markirana pot na Javorov vrh (1434 m), mi pa zavijemo tik za domom po ozki stezici v gozd. Pot je mehka, le kaka korenina ali kamen jo zmoti, in čeprav ni markirana, je lepo vzdrževana in na mnogih mestih podprta s kamni ali debli. Čez čas postane bolj strma in širša. Ko se spet zoži, nekoliko visi, zato mokra ali celo zasnežena ni posebno priporočljiva.

Po slabih 10 minutah pridemo do štrline, ki je z naše strani poraščena s travo in dostopna po stezici, s spodnje strani pa je skalnata. S tega pomola je kar lep razgled na Dom Čemšenik, Javorov vrh, Krvavec in Zvoh. Vrnemo se na pot, ki se polagoma vzpenja okrog hriba med visokimi ravnimi stebri drevesnih debel. Proti vrhu se stanjšajo, gozd pa se razredči in odpre za prelep razgled na krvavško skupino, naselja pod njo, Štefanjo goro, Ljubljansko polje. Tu sta dve stezici: leva se nekoliko spusti (po oskrbnikovih besedah je to jelenja pot na plazišče), desna v breg pa je prava. Do vrha je še kar pošten vzpon, a potka je speljana v lepih ključih.

Ko se naveličamo razgledov in svežega zraka ali ko nam ura pove, da bo treba domov, se vrnemo po isti poti.