Izleti po Sloveniji » Gorenjska » Blegoš » Blegoš iz Hotavelj
Eden najdaljših vzponov na Blegoš se začne v Hotavljah, vasi v Poljanski dolini, najbolj znani po kamnolomu zelo kakovostnega hotaveljskega kamna. Pot se začne za kamnolomom in vas popelje skozi sončne Čabrače, po strmih senožetih pod Prvo ravnijo in skozi bukove gozdove pod Blegošem. Izlet lahko zaokrožite s spustom mimo Jelencev.
Osnovni podatki
- Zahtevnost
- Odlično označena, precej strma pot.
- Dostop
- Na Blegoš se bomo povzpeli iz Hotavelj, vasi v Poljanski dolini bolj znane po kamnolomu marmorja.
- Dolžina
- Hotavlje–Blegoš: 3 ure
Blegoš–koča pod Blegošem–Jelenci–Hotavlje: 3 ure
Skupaj: 6–7 ur - Višina
- 1562 m
- Višinska razlika
- 1100 m
- Čas obiska
- Na pot se lahko odpravite v vseh letnih časih, vsaj zgornji del poti bo pozimi zagotovo zgažen.
- Priporočam
- Dobra obutev in planinske palice so zaradi dolžine poti skoraj obvezne.
- Karta
- Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50.000
Iz Hotavelj do Čabrač
Izlet bomo začeli v Hotavljah, vasi v Poljanski dolini med Trebijo in Gorenjo vasjo (za opis dostopa v Hotavlje si preberite Kako v Hotavlje). Ko zavijete z glavne ceste Škofja Loka–Žiri, sledite oznakam za Blegoš ali Marmor Hotavlje in na križišču v vasi zavijete desno. Cesta vodi mimo tovarne Marmor in kamnoloma, za kamnolomom pa vas pred naslednjim križiščem čaka veliko parkirišče, na katerem lahko pustite avto. Na križišču nas markacije usmerijo na stezo, ki se mimo hiše ob križišču dviguje po strmem pobočju nad desno cesto.
Steza se zlagoma dviga skozi mešani gozd, sestavljen v glavnem iz bukev in hrastov. Po nekaj minutah vzpona se znajdemo na grebenu, s katerega bomo tu in tam med drevesi na svoji levi opazili pobočja Slajke. Tu postane pot bolj položna, se počasi spremeni v kolovoz in nas zlagoma pripelje na travnike, s katerih se že odprejo prvi pravi razgledi, sprva le na okoliške hribe (Slajko in Žirovski vrh). Čez nekaj metrov nas pozdravi križ ob poti, mimo katerega že opazimo Čabrače, prvi cilj na našem izletu. Markacije nas usmerijo levo in nas po položnem kolovozu pripeljejo do asfaltne ceste, ki vodi iz doline v Čabrače. Zavijemo desno in se hitro znajdemo pred zanimivim problemom – markacije nas pošljejo na dvorišče; nekako slutimo, da bi se morali povzpeti po strmem travniku do cerkve, ki jo vidimo nad seboj, vendar pot ni ravno očitna, brskanje po tujih dvoriščih pa ne preveč vljudno. Iz zagate se najlaže izvijemo tako, da kar sledimo asfaltni cesti skozi vas; ta nas v nekaj minutah ravno tako pripelje do cerkve sv. Jedrti, ki kraljuje na pobočju nad Čabračami.
Pred nadaljevanjem vzpona si vsekakor morate ogledati cerkev, do katere ste se povzpeli, pa tudi razgled, ki se ponuja pred njo. Na cerkvi je lepa tabla, kjer si lahko preberemo nekaj podatkov o njeni zgodovini (tudi legendo o tem, zakaj so jo zgradili tako visoko nad vasjo), v cerkvi pa so lepi baročni oltarji (pred obiskom pokličite v župnišče v Gorenji vasi).
Vzpon do Prve ravni
Pot proti Blegošu nadaljujemo po asfaltni cesti, ki se mimo cerkvice sv. Jedrti zlagoma vzpenja skozi gozd nad Čabračami. Po približno petnajstih minutah nas pripelje do kmetije Likar, od koder se spet odpre razgled na okoliške hribe. Ker smo do tod nabrali že kar precej višinskih metrov (smo že skoraj 400 metrov nad Hotavljami), je tudi razgled lepši; za Slajko se že vidi Ermanovec, pogled proti jugu pa še zakriva vrh južno od Likarja.
Za kmetijo pridemo do razcepa kolovozov. Oznak ali markacij ne boste opazili, morda pa vam bodo pomagale stopinje, ki vodijo naravnost po stezici, ki se ob levem kolovozu vzpenja strmo navzgor čez travnik. Seveda se lahko povzpnete tudi po levem kolovozu; na vrhu travnika se tako ali tako spet znajdemo na njem, na robu travnika nad njim pa že opazimo markacijo, ki nas usmerja rahlo levo na stezo, ki se vzpenja skozi gozd.
Vzpon po pobočjih nad Likarjem je v nasprotju z večino predalpskih vzponov precej zanimiv, saj pot večinoma vodi po razglednih travnikih, ki jih le tu in tam prekinja bukov gozd. Tako že takoj po prvem krajšem vzponu pridemo na travnik, po katerem nas pot popelje naravnost navzgor čez strmo pobočje do bunkerja, na katerem je tako velika markacija, da bi jo lahko videli skorajda že iz Hotavelj. Pred bunkerjem nas čaka razgled na Polhograjsko hribovje in Žirovski vrh, z dvigovanjem pa se razgled seveda samo še lepša – ker smo prišli do približno 100 metrov nadmorske višine, sta Slajka in Ermanovec že precej pod nami, proti jugu se vidi Pasja ravan, za njo Tošč in Grmada, proti zahodu se že opazita Kojca in Porezen, za njima pa Šebreljska planota.
Za bunkerjem zavije pot spet v gozd; sledi krajši odsek po grebenu, ki je precej bolj položen in nam omogoča počitek. Steza nas vodi ob bunkerjih Rupnikove linije, ko pa nas pripelje nazaj na travnik, se zaletimo ob naslednjo vzpetino. Tako kot na prejšnjem travniku gremo tudi tukaj naravnost navzgor; prvi vzpon nas pripelje na 1100 metrov, po krajšem položnem delu nas čaka še 150 višinskih metrov strmih pobočij, nato pa je najhujše delo za nami – prišlo smo na Prvo ravan (1289 m) in od vrha Blegoša nas loči še manj kot 300 metrov višinske razlike.
Na Prvi ravni boste tik ob poti opazili enega največjih bunkerjev v teh hribih, za njim pa se začne steza zlagoma spuščati in nas pripelje do spomenika ob gozdni cesti, ki pelje s Črnega Kala (na naši desni) mimo gozdarske koče, skrite med drevesi le kakšnih sto metrov levo od nas. Z gozdne ceste se nad drevesnimi vrhovi odpre krasen razgled na vrhove do Lubnika – idealno mesto za krajši počitek pred zadnjim delom vzpona.
Vrh Blegoša
S Prve ravni se lahko na vrh Blegoša povzpnemo po dveh poteh – za pot naravnost na vrh bomo potrebovali dobre pol ure, če pa pred zadnjim vzponom nujno potrebujete okrepčilo, se raje odpravite po poti pod pobočji Blegoša do Koče na Blegošu (pred odhodom na izlet na straneh PZS preverite, ali je odprta). Obe poti se začneta nad cesto; markacije nas usmerijo na položno stezo. Ta v začetku vodi skozi bukov gozd, ki ga že čez nekaj metrov nadomestijo smreke, med katerimi se pot razcepi – desno se lahko odpravimo proti vrhu, levo pa proti koči.
Med vzponom boste tu in tam med drevesi morda uzrli sosednje vrhove, za katerimi se že bleščijo Karavanke, po dvajsetih minutah vzpona pa nas steza pripelje do lese v ogradi, ki omejuje travnike na vrhu Blegoša. Od vrha nas loči le še 100 višinskih metrov, ki nas bodo »obdarili« z zanimivo optično prevaro. Med vzponom po strmih travnatih pobočjih nad seboj opazimo bunker, za katerega se zdi, da je postavljen tik pod vrhom Blegoša. Ni res – ko pridemo do njega, se odpre pogled na naslednji bunker, in šele ko pridemo do tega, se levo od nas pojavi pravi vrh, od koder se odpre prekrasen razgled, ki v lepem vremenu sega od Karavank do Snežnika.
Z vrha Blegoša se po zelo dobro vidni široki strmi poti po zahodnem grebenu spustimo do Koče na Blegošu, ki stoji na prijetnem sončnem mestu na robu gozdov pod Blegošem.
Spust v Hotavlje
Od Koče na Blegošu se lahko vrnemo v Hotavlje po poti, po kateri smo se povzpeli (seveda bi se v takem primeru do Prve ravni odpravili po direktni poti, ne čez vrh Blegoša), bolj zanimiva pa je vsekakor krožna pot mimo Zavetišča na Jelencih. Pot proti Jelencem vodi v začetku po gozdni cesti, ki se od koče spušča skozi gozd proti Črnemu Kalu, na prvem večjem križišču pa zavije levo na široko stezo, ki nas kmalu pripelje do Zavetišča na Jelencih. Spust nadaljujemo mimo zavetišča, po kolovozu, ki se konča na gozdni cesti, znani že s Prve ravni.
Pot proti Hotavljam (bolj pogosto boste opazili oznake Volaka ali Leskovica) prečka gozdno cesto in se začne spuščati ob prijazno žuborečem potočku. Po petnajstih minutah spusta na razcepu poti zavijemo levo proti Volaki na ozko stezico, ki se skorajda izgubi v smrekovem gozdu. Na srečo je steza (kljub temu da očitno ni zelo obiskana) odlično markirana, tako da se je skoraj nemogoče izgubiti, če le pazljivo spremljamo markacije. Med spustom spet prečkamo kolovoz, nato pa se steza konča pri presenetljivo trdnem mostu, ki je očitno ostanek gradnje Rupnikove linije, saj se takoj za njim začne mulatjera, ki nas v položnem spustu pripelje do Volake. Tam nas čaka še zadnja uganka – odločiti se moramo, katera asfaltna cesta vodi v Hotavlje. Hiter pogled na zemljevid pove, da mora biti potok na naši desni strani, zato se odpravimo po levi cesti in po dobrih dveh kilometrih precej dolgočasne hoje po asfaltu, ki jo popestri prijetno žuboreč potok, ki nas ves čas spremlja, pridemo nazaj do parkirišča, na katerem smo pustili avto.
Zemljevid poti
Zemljevid kaže pot ki jo je zabeležil GPS sprejemnik. Nikoli ne zaupajte GPS sledem; razglejte se, in uporabite zdravo pamet in zemljevide.