Izleti po Sloveniji » Donačka gora
Severovzhodno od Rogaške Slatine se skoraj na meji s Hrvaško dviga eden zadnjih vrhov Karavank – Donačka gora. Mojstrom na Geodetskem zavodu v Ljubljani se je zdela tako odmaknjena in nepomembna, da je niso umestili niti na eno od svojih izletniških kart. Poti nanjo boste tako našli le na planinski karti Rogaška Slatina z Bočem in Donačko goro, ki jo boste z nekaj sreče dobili v Rudijevem domu (na bencinskih črpalkah v okolici o njej ne vedo nič).
Z današnjimi »strokovnjaki« se na srečo ni strinjal dr. Ernest Frölich, ki je pred več kot 150 leti na Donačko goro nadelal prvo označeno planinsko pot v Sloveniji. Če k temu dodamo še prostrani razgled z vrha, množico zanimivih rastlin, ki tam uspevajo zaradi posebne lege te gore (severna stran je zelo hladna, južna pa topla) in zgradbe tal (med apnence se mešajo peščenjaki), ter kandidaturo za naziv »Štajerski Triglav«, je to zagotovo dovolj razlogov, da se med obiskom Rogaške Slatine ali Term Olimje v Podčetrtku odpravite tudi na Donačko goro.
Na vrh se lahko povzpnete iz doline (iz zaselka sv. Jurij), naredite daljšo krožno pot, ki jo začnete pri cerkvi sv. Donata (ta je gori posodil tudi ime), ali pa si privoščite krajši izlet, ki ga začnete pri Rudijevem domu.
Osnovni podatki
- Zahtevnost
- Odlično označena, tu in tam precej strma pot.
- Dostop
- Na Donačko goro se boste odpravili od Rudijevega doma.
- Dolžina
- Izhodišče–zahodni vrh: 45 minut
Grebensko prečenje do vzhodnega vrha: 30 minut
Vrnitev do Rudijevega doma: 45 minut
Skupaj: 2–3 ure - Višina
- 884 m
- Višinska razlika
- 290 m
Z ovinkom čez vzhodni vrh 340 m - Čas obiska
- Na pot se lahko odpravite kadarkoli, razen v visokem snegu.
- Priporočam
- Pot je tu in tam precej peščena, zaradi dolgoletne uporabe pa tudi precej zlizana – dobra obutev in planinske palice zato ne bodo odveč.
- Zemljevid
- Rogaška Slatina z Bočem in Donačko goro, planinska karta, 1 : 25.000
- Literatura
- Štajerska, izletniški vodnik, Sidarta
Vzpon od Rudijevega doma
Do izhodišča se lahko pripeljete iz celjske smeri skozi Šentjur, Šmarje pri Jelšah, Rogaško Slatino in Rogatec (dolgo, slaba cesta), iz Slovenskih Konjic skozi Poljčane in nato mimo Rogaške Slatine in Rogatca (bolje) ali pa s Ptuja čez Haloze (verjetno najslabša možnost), še najbolje pa bo, če se boste tja odpravili po prijetnem počitku v bližnjih termah.
Če se boste peljali skozi Rogatec, v središču kraja zavijte proti Celju, kmalu za zadnjimi hišami pa desno proti Žetalam. Če boste prišli iz ptujske strani, bo odcep za Žetale nekaj sto metrov pred Rogatcem. Brez zemljevida (ne pozabite, tega dobite šele pri Rudijevem domu) in s skopim opisom (opis iz Sidartinega vodnika po Štajerski je dobro razumljiv šele ob zemljevidu) bi se tudi vi verjetno zapodili za prvimi markacijami, ki vas pričakajo skupaj z lepimi kažipoti pri gasilskem domu v Donački gori (zaselku).
Ker hoja po asfaltu ni zabavna, sledite markacijam po vedno ožji asfaltni cesti mimo raztresenih kmetij in zidanic, v upanju, da bo te muke kmalu konec in da se boste lahko končno odpravili na izlet. Seveda se boste ... pri Rudijevem domu (do tam je speljan asfalt), kjer lahko tudi parkirate.
Od Rudijevega doma sledite kažipotom proti Donački gori po kolovozu, ki se kmalu razcepi. Zavijte na desni dvigajoči se krak. Ta se počasi spremeni v široko, dobro uhojeno stezo, ki se zlagoma in udobno zvija po sicer precej strmem pobočju in vas skozi presenetljivo zračen bukov pragozd (moram priznati, da sem si pragozd vedno predstavljal kot nekaj hudo zaraščenega iz hollywoodskih filmov) v slabe tričetrt ure pripelje do grebena.
Tam zavijete levo, se morda spotaknete ob nekaj slikovito postavljenih skal (med vzponom si oglejte zgradbo skal ob poti – zanimivo je, da so skladi skorajda navpični, zaradi česar je Donačka gora dobila tako oster greben) in v nekaj minutah prispete do ogromnega križa na zahodnem vrhu. Z vrha se menda odpre lep razgled na sosednji Boč, Haloze, Ptujsko polje, pa tudi na Pohorje in Kamniško-Savinjske Alpe v ozadju, ker pa so moji izleti na Štajersko kot po pravilu »obdarjeni« z oblačnim in megličastim vremenom, boste morali to preveriti sami.
Po krajšem počitku na vrhu se lahko do Rudijevega doma vrnete po poti, po kateri ste se povzpeli, dosti lepša pa je krožna pot mimo vzhodnega vrha.
Vzhodni vrh
Do vzhodnega vrha Donačke gore vas popelje markirana pot po grebenu. Ta je več kot očitno dosti manj obljudena kot »romarska pot« na zahodni vrh (od Rudijevega doma do zahodnega vrha sem nenehno srečeval planince, od tam naprej pa smo šli le trije) in zato tudi bolj prijetna, a malce zaraščena. Po nekaj metrih se sredi poletja ustavite in si oglejte bogato rastišče sicer precej redke okroglolistne zvončice, nato pa se po razgibani stezi sprehodite do vzhodnega vrha, ki ga sestavlja nekaj zelo izpostavljenih skal (do njega vam bosta pomagala celo dva klina). Previdnost ne bo odveč – na vse strani je vsaj dvajsetmetrski prepad, »grmovje«, ki raste okoli vrha, pa so v resnici vrhovi najvišjih bukev. Razgled z vzhodnega vrha je podoben tistemu z zahodnega, le več tišine in udobja je (ležanje na prijetno toplih skalah je sredi poletja pravi užitek).
Če boste slepo verjeli zemljevidu, se boste z vrha odpravili naravnost proti vzhodu ... in se pošteno polomili, ko boste padli čez skale. Raje se odpravite dobrih 50 metrov proti zahodu in poiščite dobro označen odcep v desno. Na drugi strani grebena vas čaka pravo gorsko plezanje ob jeklenici (pravzaprav ste zašli na zelo zahtevno planinsko pot), nato pa zložen spust po pobočju precej daleč proti vzhodu. Na prvi jasi se pot razcepi; desni (zaraščeni) krak gre proti Žetalam, v levo pa pelje udoben kolovoz nazaj proti domu.
Kolovoz se začne kmalu precej hitro spuščati po pobočju. Med spustom vas čakata še dva razcepa (oba sta dobro označena), nato pa še slabe četrt ure prijetne hoje po senčnem gozdu, in že se znajdete na makadamski cesti, čez sto metrov pa pri Rudijevem domu.
Pred odhodom z Donačke gore si morate ogledati še cerkvico sv. Donata. Ker je tudi do tja speljana asfaltna cesta, se lahko do nje odpeljete – med spustom od Rudijevega doma na prvem razcepu zavijte levo na ožjo cesto, ki vas kmalu pripelje do cerkve. Tudi tam bi lahko parkirali in se odpravili na daljšo krožno pot po južnih pobočjih, a o tem kdaj drugič.
Zemljevid poti
Zemljevid kaže pot ki jo je zabeležil GPS sprejemnik. Nikoli ne zaupajte GPS sledem; razglejte se, in uporabite zdravo pamet in zemljevide.