🇬🇧/🇺🇸 Hleviške planine

Izleti po Sloveniji » Primorska » Hleviške planine

Če uživate v tišini in pogledih na strma jesensko obarvana pobočja Idrijskega hribovja, se novembra odpravite na Hleviško planino (tako zemljevid; domačini vedo, da je bilo tam več planin, zato boste na vseh kažipotih našli Hleviške planine). Nanjo vodita vsaj dve markirani poti iz Idrije, najlepša pa je krožna pot, ki vas bo popeljala nad dolino Idrijce, pod prepadne stene Prižnice in čez razgledne travnike Čekovnika.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Dobro označena, občasno precej strma pot.

Dostop

Na izlet se odpravite iz središča Idrije.

Dolžina

Idrija–Strug–Hleviške planine: 3 ure
Vrnitev v Idrijo: 1 ura 30 minut
Skupaj: 5 ur

Višina

908 m

Višinska razlika

650 m

Čas obiska

Na pot se lahko odpravite v vseh letnih časih, najlepše pa bo spomladi ali jeseni.

Priporočam

dobro obutev in planinske palice.

Zemljevid

Prav na območju Hleviških planin in okoliških hribov zija v mojih izdajah izletniških kart GZS očitna luknja. Z mnogo sreče boste morda še našli zemljevid Idrijsko in Cerkljansko, ki ga priporoča TIC Idrija.

Zahvala

Na izlet sta me odpeljala Anka in Uroš Vončina.

Ne pozabite

V Idriji in njeni okolici se na vsakem koraku srečate z vzorno urejenimi objekti, ki spominjajo na petstoletno rudarjenje v tem mestu. Toplo priporočam ogled mestnega muzeja v gradu Gewerkenegg in Antonijevega rova.

Skozi Strug

Izlet začnete na velikem parkirišču sredi Idrije (tik pred Antonijevim rovom zavijete ostro levo v hrib).

S parkirišča se odpravite po ozki asfaltirani cesti nad avtobusno postajo (opazili boste že prve markacije), na prvem razcepu izberite spodnji krak in v nekaj minutah boste prišli do Scopolijevega botaničnega vrta, ki je stisnjen v kot pod podporne zidove stare rudniške zgradbe (prej je bil to Kaizerjev jašek); tam si lahko ogledate tudi restavrirane rudniške lokomotive. Pretaknite se med njimi (prehod ni čisto očiten) do široke lepo urejene poti ob idrijskih Rakah, ki vas zlagoma popelje ob kanalu, po katerem je že od konca 16. stoletja tekla voda v Kamšt (rudniško črpalko), danes pa v elektrarno. Po precej dolgem prijetnem sprehodu vas pot pripelje do Kobile – jezu na Idrijci (malo naprej približno nasproti Divjega jezera), kjer se makadamska pot spremeni v ozko stezo, ki se začne skozi Strug zlagoma vzpenjati nad Idrijco proti Beli.

Po približno pol ure se v desno odcepi pot na vrh Struga, še nekaj minut kasneje pa vas planinski kažipot obnovljene idrijsko-cerkljanske poti usmeri desno proti Hleviškim planinam. Zdaj se pot »postavi pokonci«; sledi krajše sopihanje skozi bukov gozd po strmih pobočjih nad Idrijco. Ko se pot spet položi, se znajdete na zanimivem kamnitem izrazito škrapljastem pobočju, poraslem z redkim drevjem (desno nad seboj pa boste takrat opazili Prižnico). Domače ime Modrasovše vam verjetno takoj pove, kaj lahko tam pričakujete sredi poletja (čeprav so se kače menda večinoma že umaknile).

Krajši sprehod skozi kamnito pokrajino, ki bi bolj sodila na Kras kot v predalpsko hribovje, vas pripelje do klopce, pod katero je na razgledni skali oznaka Prižnica. Nekateri domačini trdijo, da je ta oznaka bolj turistične narave (in zemljevidi Geodetske uprave se z njimi strinjajo) in da je prava Prižnica dobrih 100 metrov više. Kakorkoli že, razgled na okoliške hribe je lep, lega zavetrna, klopca prijetno sončna in čas ravno pravi za malico.

Mimo Prižnice

Po krajšem počitku vas markacije popeljejo naprej po ozki stezi, ki se zlagoma razširi v kolovoz. V nekaj minutah boste prišli na križišče kolovozov, kjer bo tiste, ki ste se zatopili v pogovor, »odneslo« naprej, bolj pozorni pa boste hitro opazili puščico, ki vas usmeri ostro nazaj, na v desno se dvigajoč kolovoz. Ko ta postaja vedno bolj neopazen in prehaja v stezo, se lahko kar naravnost skozi gozd odpravite do skalnega roba, ki ga že slutite med drevjem; z nekaj sreče boste prišli prav na vrh Prižnice, s katere se odpre čudovit pogled na okoliška pobočja. Jeseni boste od tod na nasprotnem bregu Idrijce opazili celo ostanke trase stare ozkotirne železnice (feltbana), ki so jo ujetniki zgradili za potrebe oskrbe zaledja proti koncu prve svetovne vojne in je potekala od Logatca do Dolenje Trebuše.

Markacije vas po poti mimo Prižnice pripeljejo na travnike pod Zagrebencem. Do kmetije se lahko sprehodite po kolovozu ali pa (le zgodaj pomladi in jeseni) uberete bližnjico čez travnike. Na travniku nad kmetijo boste naslednjo markacijo opazili na geodetski točki (763 m), od katere se že vidi vrh Hleviških planin. Naj vas gozd, s katerim je prekrit ves hrib, ne razočara preveč; na južnem pobočju (ki je še skrito) vas čakajo razgledni travniki.

Steza vas po grebenu popelje še na sosednji vrh (754 m), s katerega se skozi gozd spustite do asfaltne ceste, ki pelje iz doline na Čekovnik (ta je zanimiva predvsem za kolesarje). Cesto prečkate, na drugi strani pa vas markacije hitro pošljejo na ozko, strmo se dvigajočo stezo. Ko se po tej povzpnete do gozdne ceste, zavijejo markacije v desno (proti planinski koči). Lahko jim sledite, se v koči odpočijete, in se nato odpravite do vrha… ali pa uberete bližnjico po grebenu.

Če ste se odločili za bližnjico, se odpravite po makadamu levo. Ko se ta prevali čez greben, poiščite ozko, komaj vidno stezo, ki vas v ključih popelje po nesramno strmem pobočju do precej velikih balvanov. Tem se izognete v levo, od tam pa postaja pot vse bolj vidna, in se nekaj više na grebenu spremeni v dobro uhojeno stezo. Tik pred ciljem se skozi drevje zableščijo vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, čez minuto ali dve pa se pred vami odprejo razgledni travniki, vrh katerih vas čakata vpisna knjiga in prijetna klopca.

Nazaj v Idrijo

Če niste ljubitelji orientacijskih ugank, se z vrha po markirani poti spustite do koče, od tam pa sledite markacijam v Idrijo. Avanturisti in ljubitelji starih stezic pa se lahko odpravite po poti, po kateri sta me v dolino odpeljala Anka in Uroš.

Z vrha Hleviških planin smo se spustili po strmem markiranem grebenu proti Blaškovim planinam (tu celo zemljevid uporablja množino). Po približno 300 metrih zelo strmega spusta se ostro v desno odcepi dobro vidna nemarkirana pot proti planinski koči, kmalu za njo (približno 50 metrov) pa boste na sedlu, kjer markirana pot zavije na južni (sončni) greben, na desni opazili stezico, ki se v smeri, v kateri hodite, spušča po severnem pobočju Blaškovih planin.

Pot se v začetku precej strmo spušča, nato pa se položi in vas v približno petnajstih minutah (in 150 višinskih metrih) pripelje do jase, ki ji domačini rečejo Ribnaki (tam so včasih gojili ribe), zemljevidi pa o njenem imenu vztrajno molčijo. Čeznjo vodi makadamska cesta, ki jo prečkate, onstran nje pa levo od prostora za piknike splezate čez ograjo in poiščete ostanke stare steze, po kateri se boste spustili v dolino Nikove.

Med spustom po pobočjih nad Nikovo boste nedvomno uživali v modrosti naših prednikov; pot je vseskozi ravno prav strma, ovinki niso prepogosti, izogne se vsem naravnim preprekam, pa še precej lahko ji je slediti (le tu in tam ji že nagaja zob časa). Današnji adrenalinci bi po istem pobočju zagotovo potegnili nemogoče strmo bližnjico, po kateri bi nato sebi in drugim dokazovali svoje sposobnosti.

Po dobrih desetih minutah spusta vas pot pripelje do ostankov širokega kolovoza ob strugi Nikove. Čeprav je ta že čisto zapuščen, je bil očitno nekoč zelo pomemben, saj je rob v celoti zaščiten s kamnitim zidom, čez sotesko Nikove vas popeljejo še vedno dokaj trdni mostovi (pod lesenimi tramovi so traverze; če boste hodili po teh, boste precej varni), tu in tam boste opazili celo obcestne kamne. Žal je tudi tu narava opravila svoje: ponekod je voda odnesla večino poti, v kamnitih zidovih zijajo velike luknje, poleti pa je pot tako zaraščena, da je skoraj neprehodna (da o klopih, ki ljubijo senčna in vlažna pobočja, niti ne govorimo).

Prijetni sprehod ob Nikovi, ki ga poleg ugibanja, ali bodo tramovi na mostu zdržali, popestrijo tudi pogledi na zanimive tolmune in skale ob poti, se konča na makadamski cesti, ki teče iz Idrije po Slanicah do koče pod Hleviškimi planinami. Makadam vas nato hitro pripelje do asfaltne ceste, ki pelje iz Idrije na Vojsko; do avtomobila vas nato čaka še približno dva kilometra hoje. Da ne bo prehudo, se lahko med potjo ustavite v eni od idrijskih gostiln; Barbara nas je pred leti navdušila, res pa so imeli takrat hudo nemarno navado, da so bili ob sobotah in nedeljah za naključne mimoidoče zaprti.

Zemljevid poti

Zemljevid kaže pot ki jo je zabeležil GPS sprejemnik. Nikoli ne zaupajte GPS sledem; razglejte se, in uporabite zdravo pamet in zemljevide.