Izleti po Sloveniji » Karavanke » Klek in Golica
Klek? Kje pa je to? Mnogi, ki hodijo tam mimo na božjepotno Golico in na precej oblegano Babo, znano tudi kot Dovška Baba ali Dovška Rožca, mogoče niti ne bi znali odgovoriti. A manj razvpiti in oblegani vrhovi so pogosto prav tako ali pa še bolj ljubi planincem, posebno takim, ki iščejo miru in stika z naravo.
Osnovni podatki
- Zahtevnost
- Nezahtevna, a ponekod precej strma pot, marsikje slabo markirana
- Dostop
- s Planine pod Golico
- Dolžina
- Planina pod Golico–sedlo Rožca: 1 ura 45 minut
Sedlo Rožca–Klek: 30 minut
Klek–Koča na Golici: 1 ura 20 minut in še 30 minut na vrh
Vrnitev: 1 ura 20 minut - Višina
- Sedlo Rožca 1587 m
Klek 1753 m
Jekljevo sedlo 1488 m
Golica 1835 m - Višinska razlika
- 1150 m
- Čas obiska
- Kopni letni časi. Kako je v snegu, ne vem. Priporočljivo je suho vreme, sicer precej drsi.
- Priporočam
- dobro planinsko obutev in palice.
- Zemljevid
- Karavanke – osrednji del, 1 : 50.000
- Knjige in vodniki
- Stanko Klinar, Karavanke, 1997 (352–362)
- Avtorica
- Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek
Planina pod Golico
Po asfaltni lokalni cesti z Jesenic je do Planine pod Golico (954 m) 4 km. Vasico so zgradili v časih fužinarstva. Ostanki rudarskih rovov so vidni blizu Savskih jam. Zgodnjebaročna rudarska cerkev sv. Križa je bila zgrajena leta 1683 v spomin na zmago nad Turki pred Dunajem. Zvonik z zanimivo »kapo« je bil prizidan pozneje. Okrog razpela na glavnem oltarju je 15 medaljonov, delo slikarske delavnice Layer. Na pokopališču ob cerkvi je pokopan starosta slovenskih gornikov Joža Čop (1893–1975). Vasica je znana tudi po lepih znamenjih in kapelah, še bolj pa po obilici gorskih narcis ali ključavnic, kot jim pravijo domačini. Proti vzhodu je speljana sedežnica na Španov vrh, kjer je nekaj smučarskih prog.
Parkiramo lahko pred gostilno Pr' Čop, pod katero stoji turistični zemljevid, lahko pa malo naprej pri gostišču Dom pod Golico (933 m; Planina pod Golico 32; Klinar dodaja »po domače Belcijan«, na fasadi pa se še vidi napis Boštjanov).
Zidarski mojster Boštjan Belcijan se je 6. januarja 1898 rodil v Suhadolah, živel in umrl pa je na Gori pri (»moji«) Komendi. Največ je delal po Gorenjski, seveda tudi v Komendi in okolici (med drugim po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika uredil dovozno pot na cerkveni trg v Komendi in vodil obnovitvena dela v cerkvi; gradil je tudi ceste in mostove; med njegovimi številnimi velikopoteznimi načrti je bilo kopališče na Tunjščici) in – to sem odkrila tu – sezidal je hotel na Planini pod Golico.
Po cesti naprej kažipoti napovedujejo kmečki turizem (Betel), planinsko postojanko pri Fencu in Savske jame. Nasproti doma sta spomenik 16 žrtvam druge svetovne vojne in spominska plošča ob 40. obletnici osvoboditve, posvečena organom KP in OF ter drugim naprednem organizacijam, zaslužnim zanjo.
Čez Jeseniško planino na sedlo Rožca
Pri koritu sredi vasi (950 m) nas čakajo kažipoti. Spustimo se po ožji asfaltni cesti mimo cerkve sv. Križa in pokopališča. Na vogalu pokopališkega obzidja sta zbledela markacija in 1, znamenje SPP, na macesnu kmalu zatem pa kažipot Rožca Golica. Po mostu čez Beli potok pridemo do kmetije in na njeni škarpi je komaj opazen ostanek markacije. Pri naslednji skupini hiš je na telegrafskem drogu nad garažo spet enak kažipot, ki nas usmeri med hiši št. 48 in 49 navzgor po strmi stezi, ob kateri končno zagledamo prvo pošteno markacijo. Steza je najprej precej kamnita, nato jo omehčajo iglice in prst, ponekod pa je prepredena s koreninami. Čez slabih 10 minut pridemo do jarka, po katerem naj bi hodili, a je zasut s podrtimi drevesi in vejevjem; takih mest je na tej poti še veliko, zato so si pohodniki uhodili "obvoznice". Markacij je zelo malo in slabe so, tako da se moramo kar potruditi, da se v tej zmešnjavi ne izgubimo.
Sčasoma se strmina nekoliko unese in čez 20 minut prečkamo gozdno cesto (po zemljevidu se v desno slepo konča, levo pa pelje v Plavški Rovt). Steza se prebija skozi praprot in visoko travo, više pa je tudi veliko precej neprijetno blatnih mest, zato previdno. Ko zaradi blata najbolj gledamo pod noge, zlahka prezremo visoko na drevesu pritrjen (še en) kažipot Rožca Golica. V četrt ure smo pri lesi; preplezamo jo in se kakih 40 m vzpenjamo ob ograji. Ravno na mestu, kjer so vrata in »pručka« za prestop, nas markacija in puščica usmerita v levo navzdol. Mimo precejšnjega rastišča mušnic smo v 10 minutah pri potoku Raten, onkraj njega pa se svet odpre. Desno se dvigajo skale, prav pred nami pa široki kolovoz, ki priteče z leve iz doline, napravi oster levi ovinek.
Napotimo se po kolovozu navzgor mimo lesenega koritca z vodo. To ni čisto samoumevno, saj je na skali nad njim komaj še viden ostanek markacije, (vsaj najin) zemljevid pa tukaj sploh ne ve za noben kolovoz. Mimo šipkovih grmov, bogato obloženih z rdečimi plodovi, pridemo v smrekov gozd. Pred levim ovinkom sta čisto pri tleh na deblu drevesa, ki raste v jarku, celo dve markaciji, a v tistem goščavju ni ravno očitno, kaj hočeta povedati, zato nadaljujemo kar po kolovozu, za katerega se čez čas izkaže, da je celo markiran. Po četrt ure pred še enim levim ovinkom markacija označuje bližnjico, ki ga seka, nad njim pa pridemo na travnik, ki so ga krave temeljito steptale v blatno gmoto. Pred nami je žična »ograja«, na smreki onkraj travnika pa naslednja markacija. Ker vidimo, da se bomo tako in tako vrnili na kolovoz, se blatni bližnjici lahko s pridom ognemo. Na levem robu travnika stoji visoka zastekljena preža z napisom Zg. Trate 1305 m. Kolovoz se kar strmo vzpenja. Na levi se čedalje lepše vidijo Julijci s Triglavom, pred njimi pa Mežakla.
V 5 minutah smo na Jeseniški planini (1380 m). Z nje vidimo Planino pod Golico in Jesenice z Mežaklo, v ozadju pa Julijce. Nad kočo se dvigajo strma travnata pobočja. Na njenem vogalu je kažipot Rožca in na bukvi nad njo tudi. Ker redke in slabo vidne oznake na skalah in štorih laže prezremo kot ne, se držimo levo od leve izmed dveh grap, ki se spuščata na Jeseniško planino. Kamor pogledamo, sami volnatoglavi osati. Kadar se nam zdi, da smo izsledili potko, se je držimo v levo do gozda, tam pa vsakič zavije desno ob njem (včasih je na skali celo rdeča črta ali njena sled). Ko končno zavije v gozd, je tako steptana od živine, da je je samo blato, zato se je modro držati robu, kjer se le da. Skozi drevje tu in tam vidimo hiško z rdečimi polkni, od katere se slišijo kravji zvonci, za njo pa se dviga koničasta gora.
Klek se upravičeno petelini
Ko pridemo iz gozda, previdno napredujemo vzdolž zelo strme planine, po kateri se pasejo krave; potka je ozka in razdrapana, strmina pa se izteka v globino, ki ji ni videti dna. V kake pol ure smo pri hiški, na kateri piše Rožca 1587 m. To je seveda višina sedla Rožca (Rosenbachsattel; mejni kamen RS XXVI/87), ki je nekoliko nad kočo. Ta stoji na mestu nekdanje obmejne stražarnice. Nad klopco visi vpisna skrinjica. Koničasta gora, ki smo jo opazovali od daleč, je Hruški vrh (Rosenkogel, 1776 m), pod seboj vidimo Hruško planino (1378 m) in savsko dolino, v daljavi pa Julijce. Na drugi strani se vlečeta Struška in Belščica. Nad kočo se že vidi Klek ali Petelin ali Petelinjek (Hahnkogel, 1753 m).
Kažipot Klek na koči kaže proti severovzhodu, mi pa se povzpnemo kar naravnost proti severu, na sedlo. Zdaj smo na državni meji. Pod seboj vidimo mejni prehod Karavanke. Avstrijska tabla pravi: Südalpenweg 03A Alpinvariante, Kahlkogelhütte (Koča na Golici) 603A, Kleinerbärengraben – Rosenbach 603A, Stouhütte 603A. Za Hruškim vrhom se pokaže še Dovška Baba (Frauenkogel, 1891 m). Vzpon proti Kleku, ki se z izzivalnim »predvrhom« res pošteno petelini (sicer si je ime Petelin(jek) menda prislužil s podobo, ki jo kaže na avstrijsko stran – kot ukrivljeno petelinje pero), nadaljujemo v desno ob ograji in mejnih kamnih. Prestopimo žično ograjo in odtlej se potka vije med ruševjem. Ni markirana. Ko se oziramo, se nam desno od Dovške Babe čedalje bolj razkriva še Kepa (Mittagskogel, 2139 m). Pri kamnu št. 80 res lepo zagledamo Golico. V pol ure smo na Kleku (najbližji vrhu je mejni kamen s št. 77). Na njem ni ničesar, tudi vpisne knjige ne, le Avstrijci so tja postavili napravo, na kateri piše Signal für Luftbildmessung (res smo kak korak na sosednji strani meje). Zato pa postreže z imenitnim razgledom: Hruški vrh, Dovška Baba, Kepa, mejni prehod Karavanke in dolina Drave na avstrijski strani, Golica, Struška, Belščica, Stol, savska dolina, zadaj pa Julijci.
Spust na Jekljevo sedlo
Pot nadaljujemo po grebenu še vedno ob mejnih kamnih (markacij pa še zmeraj ni) in pri mejnem kamnu št. 75 naletimo na trigonometrično točko (to mesto po višini vsaj na oko res ne zaostaja za domnevnim vrhom). Z grebena vidimo Jeseniško planino. Potem se začne spuščati proti Jekljevemu sedlu (tudi Jeklé, Eckelesattel, 1488 m).
Ponekod se stežka prebijamo skozi ruševje. Po kake četrt ure se ruševje tako zgosti, da ni več jasno videti poti, zato se spustimo po zelo strmem travniku kar na spodnjo pot (zeleno obrobljene markacije), ki teče po južnem pobočjih od Rožce do Golice. Z nje kmalu zagledamo neizrazito Jekljevo sedlo. Po dobrih 10 minutah na zelo sitnem delu poti (po pesku na skalah hudo drči) z leve priteče nekaj, kar bi lahko bilo tisto, kar smo jo izgubili v ruševju. Taka pot – kot bi se dričali po peskokopu – se še kar nadaljuje in ob markaciji opazimo tudi 1 (SPP). Še dobrih 10 minut in smo na najnižji točki, pri mejnem kamnu št. 55 – na Jekljevem sedlu. Markacij z zeleno obrobo je konec.
Oznaka za mejni prehod je pri mejnem kamnu št. 53. Tu naj bi vodila markirana pot naravnost po grebenu na vrh Golice (40 minut; nisva je opazila, zato sva krenila desno, pod grebenom). Kmalu zatem nam ob lesi zažuga napis Ovce na paši! Psa na vrvico!, čeprav trava ponekod sega do ramen pa tudi čez glavo – ovce je očitno že dolgo niso jedle. Hodimo vzporedno s pobočjem; ob poti med travo je pravo bogastvo bodečih než. Nato vstopimo v prijetno senčnat listnati gozd. Pot je sploh zelo pestra: menjajo se vzponi in spusti, vmes se malo zravna, menjata pa se tudi travnik in gozd. Po dobrih 20 minutah prvič zagledamo Kočo na Golici na slikovitem pomolu Riglju (tako turistični zemljevid na Planini pod Golico). V njeni okolici se pase veliko ovac.
Golica (ko je že na poti)
Dobre četrt ure po tistem, ko prvič zagledamo Kočo na Golici, smo že pri njej (1582 m). Kažipoti: Vrh Golice 30 min., Rošca 2 h (čez vrh; to je tista pot, ki sva jo z Janijem zgrešila), Kepa 5 h.
Koča stoji na razglednem južnem pobočju gore. Tu je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo (zato so ji pred prvo svetovno vojno rekli Nemška). Slovenskim planincem to ni bilo prav, zato je kranjskogorska podružnica SPD, ustanovljena leta 1903, že leta 1905 odprla svojo kočo; poimenovali so jo po Francu Kadilniku (1825–1908), starosti slovenskih planincev, ki je za gradnjo prispeval za tiste čase pravo bogastvo – 7000 kron. Med vojnama je obe koči (Nemško so preimenovali v Spodnjo) upravljala Jeseniška podružnica SPD. Med drugo svetovno vojno so partizani obe požgali, da ne bi služili Nemcem. Planinsko društvo Jesenice je na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradilo novo postojanko in jo odprlo leta 1984. Odprta je od začetka maja do konca septembra.
V velikih ključih se od koče res povzpnemo na vrh v »predpisanem« času: v pol ure. Na vrhu sta geodetski kamen in vpisna knjiga. Že od koče je lep razgled, še širnejši pa je od tukaj. Vidimo Karavanke s Stolom in Košuto, vrhove Kamniških Alp, Ljubljansko kotlino, notranjske hribe s Snežnikom, Golico, Mežakl, Julijce ... Z vrha se vidi tudi na koroško stran: Rož, Celovška kotlina s Celovcem in Vrbskim jezerom, Osojsko jezero, ob jasnem vremenu tudi Nizke in Visoke Ture z Velikim Klekom.
Vrnitev mimo Fenca
Spustimo se pod kočo. Naravnost po grebenu teče poldrugo uro dolga zahtevna zimska pot, mi pa zavijemo levo. Peščena pot je kar strma in precej neprijetna, čeprav so se jo trudili olajšati s »stopnicami«. Spušča se mimo počitniške ali lovske hišice in nas po 10 minutah pripelje do kažipotov za Markinovo planino, Pusti rovt, Belščico, Stol (naprej), Planino pod Golico in Jesenice (desno). Nad njimi iz travnate strmine bode slikovita koničasta skala.
Čez 10 minut gremo mimo razgledišča, s katerega se v levo precej lepo vidita Struška in Belščica, pod nami pa Planina pod Golico. Desno od razgledišča se dvigajo skalnate stene. Mimo preproste klopce smo v 25 minutah pri spodnji postaji tovorne žičnice. Tu se izteče tudi omenjena zahtevna zimska pot od koče. Stopimo na gozdno cesto; nič ne piše, kam naj zavijemo. Napotimo se desno proti zapornici.
Takoj za ovinkom je levo pod cesto kažipot Planina pod Golico mimo Savskih jam 40 min (odcep je zelo zaraščen), kmalu zatem pa se odcepi v levo še dobra steza s kažipotom Planina pod Golico mimo Fenca 30 min. Spustimo se po njej. Čez četrt ure zavijemo levo na travnike (v nasprotno smer kažipot Golica), v dobrih 5 minutah stopimo na asfalt in zavijemo levo po njem. Planina pod Golico 42 je planinska postojanka pri Fencu oziroma nekdanji Taborniški dom (1090 m) s 40 ležišči. Asfalt je zelo slab, cesta pa precej strma. Mimo kmečkega turizma Pr' Betel (Planina pod Golico 39), kjer je tudi obveščevalna točka GRS, nas v dobrih 5 minutah pripelje do mostu čez Črni potok, onkraj njega pa stopimo na dobro asfaltno cesto in zavijemo desno po njej (tam je informacijska tabla o Savskih jamah). Pri mostu je začetek Planine pod Golico. Mimo »Boštjanovega hotela« smo čez četrt ure že pri avtu.
