Izleti po Sloveniji » Julijske Alpe » Sleme
Sleme je travnat vrh v vzhodnih martuljških gorah. Pot nanj je še posebno privlačna jeseni, ko pozlatijo macesni na lepi Vrtaški planini, čez katero se vzpnemo nanj. Z njega so čudoviti (Tine Mihelič pravi, da tudi poučni) razgledi na dolino Vrat, na Triglav in okoliške vrhove ter na slikovite martuljške gore. Pa kar spotoma lahko osvojite še vrh ali dva (ali tri), boste videli.
Osnovni podatki
- Zahtevnost
- Pot ni najbolje označena. Zahtevna ni, je pa kar naporna.
- Dostop
- Začnemo na koncu Mojstrane. Dostop (a neoznačen) je tudi iz Vrat.
- Dolžina
- Mojstrana–Vrtaška planina: 1 ura 30 minut
Vrtaška planina–Sleme: 1 ura 20 minut
Sleme–Vrtaški vrh: 1 ura
Vrtaški vrh–Vrtaška planina: 40 minut
Vrtaška planina–Mojstrana: 1 ura 10 minut - Višina
- Vrtaška planina: 1462 m
Vrtaški vrh: 1898 m
Votlo Sleme: 2049 m
Sleme: 2077 m (po Miheliču 1 m manj) - Višinska razlika
- 1436 m
- Čas obiska
- V lepem in suhem vremenu.
- Priporočam
- dobro planinsko obutev in pohodne palice (če seveda niste med tistimi rahločutneži, ki jim palice »ovirajo doživljanje narave«).
- Zemljevid
- Julijske Alpe – vzhodni del, 1 : 50.000
- Knjige in vodniki
- Tine Mihelič, Julijske Alpe, PZS 2003 (razdelki 618–620)
- Avtor
- Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.
Iz Mojstrane do Vrtaške planine
Z glavne ceste Hrušica–Kranjska Gora zavijemo levo čez most proti Mojstrani. Držimo se kažipotov za Vrata. V Mojstrani moramo levo od Mercatorja. Na razcepu sledimo kažipotoma za Aljažev dom in slap Peričnik v desno in čez kakih 100 m zagledamo na levi strani ceste stebriček z rumeno tablico z napisom Gračišče in rdečo številko 14 ter belo tablico z napisom Vrtaška planina. Puščica kaže na desno stran, kjer se vzporedno s cesto vzpenja v hrib steza, ob kateri je na smreki tudi rdeča 14. Peljemo se nekoliko naprej od stebrička mimo nekaj hiš in velike betonske zgradbe, ki je videti kot bunker (menda ostanek cementarne izpred prve svetovne vojne), do prostora za kakega pol ducata avtomobilov, kjer sta tabli za začetek in konec Mojstrane. Tam parkiramo. Malo pred parkiriščem je na betonskem zidu markacija na poti v Vrata.
Vrnemo se k stezi nad cesto. Precej široka peščena pot, ki teče med macesni in smrekami ob Grančiš(č)u (844 m), skalnati glavi nad Mojstrano, se hitro prelevi v travnato, po dežju tudi blatno. Čez 5 minut se v desno odcepi označena steza na Grančiš(č)e, mi pa gremo kar naravnost po širši poti, ki čez čas zavije ostro levo.
Pot je lepo mehka od odpadlih iglic in listja, vmes pa so skalnati odseki in ponekod so skale tudi prikladne stopnice. Glavni poti se z obeh strani priključi več neoznačenih. V knjigi je opisana kot dobro markirana, a to ni (več) res. Na nekaterih križiščih in razcepih je treba kar dobro pogledati za markacijami, saj so mnoge že zelo slabe ali pa narisane tako, da se slabo vidijo (najbrž je bilo mišljeno, naj bi služile pohodnikom v obe smeri, tako da se z nobene strani ne vidijo dobro). Ves čas pa so zelo redke in mnoge na tleh ali nizko na skalah, zato jih pozimi gotovo pokrije sneg.
Čez dobrih 5 minut pridemo do razcepa treh poti; prava je desna. Sicer je udobno široka, a precej strma in ko strmina kar vztraja in vztraja, postane precej naporna. V slabih 10 minutah dosežemo nekak greben ali izravnavo, a ne traja dolgo in kmalu nam na pesku in kamnih spodrsava, ko grizemo v breg. Ves čas je treba skoraj naravnost navzgor, le pred prvim razglednim robom čez dobre pol ure se pot nekoliko zoži in napravi dva ključa, ki ublažita strmino. S tega roba je širok razgled na Dovje, Mojstrano in okolico. Dokaj kamnita pot takoj spet steče v gozd, čez 10 minut pa nas razveseli z novim razgledom, tokrat na Julijske Alpe.
Vzpon nam pomagajo premagovati stopnice iz hlodov, po levi strani pa je na več mestih ograja, najbrž zaradi živine, ki jo tod ženejo na planino. Čez kakih 20 minut se spet ustavimo zaradi razkošnega razgleda na Julijce. Takoj zatem pridemo do lese. Gozda sicer še ni konec, a pot se precej zravna in drevje ni več posebno gosto. Ker se večkrat razmakne v manjše jase, kar pričakujemo, da bomo vsak čas na planini.
V 10 minutah se res znajdemo pred majhnim kalom, za njim pa se širijo travniki Vrtaške planine pod Čelesnikom (1532 m). Na desni v bregu zagledamo Planšarski stan srenje Dovje Mojstrana, zgrajen l. 1932 po načrtih Agrarnih operacij v Ljubljani. Na njem je vpisna knjiga. Planino krasi nekaj mogočnih macesnov. Ko pride njihov čas, so vsi zlati. Pod košatim listavcem je korito s pipo in napisom, naj varčujemo z vodo, a v drugi polovici septembra je bila že zaprta. Stranišče na štrbunk pa je odprto.
Čez Njivice na Sleme
Pot nadaljujemo nad stanom po strmem travniku, posejanem s kamenjem in skalami, kmalu pa postane čisto skalnat. Čez dobrih 5 minut malo pod vrhom travnikov zavijemo levo v mešani gozd, v katerem prevladujejo iglavci, predvsem smreke, a hitro smo spet na travniku, polnem skal. Mahnemo jo po diagonali levo navzgor proti macesnu, na katerem vidimo markacijo in puščico. Breg je pokrit z osati, koprivami in kravjaki. Sledimo puščici v gozd.
Ozka strma stezica nas vodi med iglavci in čez 20 minut se svet odpre, da zagledamo dolgo skalnato gmoto: Škrnatarico (2448 m) in Kukovo špico (2427 m). Čistina je obrobljena z macesni in posuta s skalami. Po hudi strmini spet dosežemo senco iglavcev. Deli poti so popolnoma skalnati, vmesni zemljati odseki pa so po dežju precej blatni. Sčasoma so edina drevesa macesni. Ob strmem pobočju teče ozka skalnata potka. Čez 10 minut prvič zagledamo Sleme. Pot se zdaj nekoliko zravna ali celo spušča pa spet dviga, a ne strmo. V dobrih 5 minutah smo na Njivicah. Na desni je Vrtaški vrh, proti kateremu kaže puščica na skali ob koritu na koncu planine. Malo naprej je ograjen kal, katerega dno je obloženo s folijo.
Zavijemo levo navzgor med ruševje. Pot je zelo razrita; v ilovnatih kotanjah stoji voda. Po hudi strmini se svet zravna in na desni se odpre lep pogled na dolino. Hodimo med ruševjem, tu in tam pa raste kak majhen macesen. Sleme se lepo vidi in nas usmerja, kadar je pot nerazločna. Po 10 minutah se spustimo desno med ruševje, kakor nam veleva občutek (naravnost pelje nemarkirana pot v Šimencov rovt); markacij ali puščic namreč ni. Čez čas opazimo eno zelo obledelo, torej smo na pravi poti. Od Njivic je označenost še posebno slaba.
Po spustu nas ponovno čaka precejšnja strmina. Čez dobrih 5 minut spet po občutku zavijemo levo. Steza se ponekod razloči le z nekoliko domišljije, a ker ves čas vidimo cilj, ni težko. Pohodniki hodijo kar vsak po svoje. Skal, primernih za markacije, je dovolj, a jim markacisti očitno precej prizanašajo. Tik pod vrhom je vse modro sviščev. Po dobrih 20 minutah dosežemo cilj. Zgoraj je zelo malo prostora, pa še tisti je »zaseden« z ovčjimi bobki. Pod nebom se spreletavajo planinske kavke. Krog in krog je lep razgled, med drugim na Cmir, za katerima se skriva Triglav, in Stenar, tik pred nami sta posebno lepi Škrnatarica in Kukova špica, desno od nas pa se vleče Martuljkova skupina s Špikom.
Še trije vrhovi za dobro mero
Pri vračanju si na začetku privoščimo spremembo. Najprej se spustimo po neoznačeni potki (le tu in tam je kaka rdeča »packa« na skali) proti Votlemu Slemenu. S slemena, po katerem hodimo, se lepo vidijo Rateče, Kranjska Gora in Gozd - Martuljek. Votlo Sleme obhodimo po desni in se povzpnemo najprej na naslednji vrh (brez imena?), na katerem stoji podrt možic; do njega je le 10 minut. Nato se vrnemo in po četrt ure osvojimo še Votlo Sleme, na katerem je poleg navadnega vpisnega zvezka (ne knjige) še nenavaden dodatek: (kravji) zvonček želja iz leta 2003.
Po 20 minutah smo spet na mestu, kjer smo se gor grede spustili med ruševje, zavijemo levo in smo po 10 minutah že na Njivicah, s katerih se vzpnemo v levo še na Vrtaški vrh. Ne preširoka blatna pot, posuta s kamni, se bolj ali manj strmo vzpenja med ruševjem. Tik pod vrhom se pasejo ovce, ki nam sledijo kot – ovce, če pa se obrnemo proti njim, se razbežijo. Z Njivic do vrha je kakih 20 minut zmernega sopihanja. Ker se ne bi radi vrnili tja, poiščemo na spodnjem koncu pašnika prehod med ruševjem in poskusimo srečo po spočetka kar dobro vidni stezi, ki pa ni markirana (zemljevid trdi nasprotno). Dve komaj še opazni markaciji pričata, da je to najbrž opuščena pot. Vodi nas gor in dol po nekakšnih vrtačah (od tod ime vrha?) in čez skale ter nas po 20 minutah pripelje na razločno prečno pot. Tam je treba desno (poskus v levo ni bil uspešen) in po 20 minutah nam okolica postane znana: spet smo na Vrtaški planini. V pol ure se spustimo do roba, s katerega smo zjutraj uživali prvi razgled, po 35 minutah smo pri odcepu proti Grančiš(č)u, čez dobrih 5 minut pa že na cesti in pri avtomobilu.
Različica za kdaj drugič: Desno pod stanom na Vrtaški planini je treba v gozd in ko pridemo do lese, se onkraj nje začne lovska steza proti slapu Peričnik. Menda je zelo lepo, le na koncu je treba kake 4 km po cesti. Ni preizkušeno.