🇬🇧/🇺🇸 Stenar

Izleti po Sloveniji » Julijske Alpe » Stenar

Mogočni gori na koncu doline Vrat so dale ime stene, priljubljene tudi pri plezalcih; edino položnejše pobočje je tisto proti Kriškim podom. Če je Triglav kralj, je Stenar princ. Tine Mihelič je nekoliko pretiraval, ko je napisal, da je Stenar »nekakšna tragična figura med našimi gorskimi velikani, saj mu je usojeno mesto v senci naše najmogočnejše gore«. Ko sem temu zalemu princu sedela v naročju (morda bi morala reči na kolenih), je bil pogled na Triglav zares prelep, a se nisem počutila prav nič v njegovi senci – prej bi rekla, da mi je jedel iz roke.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Pot je dolga in večkrat precej strma, na enem mestu so tudi jeklenice, a kljub temu ni posebno zahtevna. Naporna pač. Ponekod je bolj slabo markirana.

Dostop

Izhodišče je pri Aljaževem domu v Vratih.

Dolžina

Vrata–Stenar: 4 ure in pol
Vrnitev: 3 ure
Skupaj: 8 ur

Višina

2501 m

Višinska razlika

1500 m

Čas obiska

Da je le kopno in ni megle. A če ne bo jasno, boste prikrajšani za neverjetne razglede.

Priporočam

dobre čevlje in palice, v sončnem vremenu pa tudi pokrivalo.

Zemljevid

Julijske Alpe – vzhodni del, 1 : 50.000

Knjige in vodniki

Tine Mihelič, Julijske Alpe (715–718)

Avtorici

Opis izleta je napisala Mojca Luštrek, seznam rož ob poti je prispevala Alenka Mihorič

Iz Vrat do prvega spogledovanja s Steno

Z glavne ceste Hrušica–Kranjska Gora zavijemo levo čez most proti Mojstrani (641 m). V vasi zavijemo levo od Mercatorja in se nato ves čas držimo kažipotov za Vrata. Kak kilometer iz naselja je konec asfalta (le na nekaj klancih je še). Peljemo se mimo parkirišča pri slapu Peričnik (Koča pri Peričniku 750 m) in mimo več rovtov, pri hiši Triglavska cesta 78 pa se spet začne asfalt. Kakih 10 km od Mojstrane parkiramo na velikem parkirišču v bližini Aljaževega doma  (1015 m).

S parkirišča pridemo v dobrih 5 minutah mimo Šlajmerjevega doma do Aljaževega doma. Od njega je lep razgled na gore, ki obkrožajo dolino Vrat, posebno na triglavsko severno steno. Pri domu se ustavimo, da preberemo številne kažipote ter si ogledamo Aljaževo kapelo sv. Cirila in Metoda.

Markacije se začno pri gospodarskem poslopju. Gozdna cesta ali dober kolovoz nas vodi po bukovem gozdu mimo zimske sobe. Pot postane skalnata in nas v 5 minutah pripelje do spomenika padlim partizanom gornikom – velikega plezalnega klina z vponko na balvanu. Hodimo po gruščnati poti pod visokimi stenami. Z jase, posejane s smrečicami in grmi, spet zavijemo v bukov gozd. Levo od poti teče struga Triglavske Bistrice. Kmalu nas napis opozori na Naravoslovno učno pot Vrata; nekoliko s poti so učne table, ki popisujejo tukajšnje rastlinstvo in živalstvo ter razgled na okoliške gore. Kmalu zatem se še vedno precej široka pot začne prvič vzpenjati. Na 1030 m se desno v breg odcepi pot k Pogačnikovemu domu (4.00), naravnost pa se nadaljuje proti Luknji (2.15 – čudno, pri spomeniku piše 2.00) in po Poti čez Prag na Triglav (6.00). Na drogu učne poti je v našo (desno) smer kažipot Bukovlje, na drevesu pa piše še Kriški podi.

Za Bukovlje so značilne plazovne bukve, ki v pasu 50–100 m pod stenami zaustavljajo plazove. Prvih nekaj metrov debla je poleženih po tleh. Uspevajo na plitvih in »skalovnitih« tleh (piše na tabli učne poti ob strugi Bistrice).

Markacije niso prav pogoste, so pa razločne. Najprej po peščeni in nato po skalnati stezi se v 10 minutah kar strmo povzpnemo do zaraščene poseke. Čez nadaljnjih 10 minut nas napis na skali obvesti, da smo dosegli 1200 m. Ime Bukovlje je sprva podprto s pravimi stebri visokih ravnih bukev, sčasoma pa drevesa postanejo nižja in krivenčasta. Tudi če se ne oziramo v krošnje, nas listi toplih jesenskih barv, ki ležijo na poti, opozorijo, da so se med bukve pomešali javori. Še 10 minut in smo na 1300 m. Pot nas vodi mimo izdolbenih, izvotljenih skal; zakaj so take, nam pove voda, ki primezi iz notranjosti in se razliva po njih. Kmalu zatem nas razveseli pogled nazaj: prvič kar dobro vidimo Severno steno Triglava, čeprav jo še precej zakriva drevje in smo tudi še nekoliko preblizu. A kakor se rado zgodi, nas prvi vtis tako navduši, da kljub izkušnjam, da utegnejo biti pogledi pozneje lepši, neumorno pritiskamo na sprožilec.

Čez Sovatno do Dovških vrat

Jesenski pohod na Stenar je že tako lep zaradi rdečih plamenic bukovih krošenj, a če smo dovolj zgodnji, lahko z jasnih višav uživamo tudi v pogledu na morje megle, ki se še zadržuje v Vratih, izza gora pa se prikaže sonce: sprva svetloba komaj opazno polzi čez nazobčane grebene, ko pa se prikaže žareča krogla, se bleščava nenadoma razlije čez rob, da se nam zasolzijo oči (ali res le zaradi bleščave?). In res je po 10 minutah pogled nazaj na Severno steno že brez »motenj«. Desno od nje vidimo Luknjo. Pred nami stoji slikovit čok, ob njem se vzpenja pot proti Dovškim vratom (2180 m), desno od nje pa se dvigata Spodnji Stenar (2381 m) in Turn pod Stenarjem (2154 m).

Ko se vsega tega nagledamo in naslikamo, se začnemo vzpenjati proti vrzeli med čokom in Spodnjim Stenarjem. Kaj kmalu izvemo, da smo na 1400 m ter da naravnost navzgor pridemo k Pogačarjevemu domu in na Stenar, v levo pa k Luknji. Gruščnata potka se vije med šopasto travo Sovatne. Na vrhu Triglava se beli sneg, okrog nas pa gorijo oranžne in rdeče bukve. Pod Luknjo opazimo bivak. Zelo strma in čedalje bolj skalnata pot nas pripelje med ruševje. Levo od nje teče nekakšna struga. Po 40 minutah smo na 1700 m. Nekatere skale so precej žlebičaste, ponekod so tako razbrazdane kar cele stene. Čez četrt ure naletimo na nekaj klinov, skozi katere so bile nekoč napeljane jeklenice. Če se ozremo, že zagledamo Kredarico. Dvigamo se po skalnih stopnicah, poličkah in kratkem žlebu. Strmino nekoliko blažijo ključi. Vzpenjanje otežuje grušč, ki se spodmika pod podplati.

Po 20 minutah priplezamo do Skoka (1949 m), kjer nam jeklenica pomaga, da se nekoliko hitreje potegnemo kvišku. Čez 10 minut prisopihamo do roba, onkraj katerega že željno pričakujemo Dovška vrata, pa zagledamo le nekak »krater« in pot se nadaljuje. Kmalu zatem dosežemo 2000 m, čez kake četrt ure pa še en »krater«, ob katerem je videti ostanke kamnitega objekta in nekaj bodeče žice. Tu nas prav očara postaven lepotec: Spodnji Stenar. Opazimo prve kozoroge, ki se »skrijejo« pred nami na navpično steno; že kako plezajo po njej, je neverjetno, da zdržijo toliko časa stisnjeni k njej, pa sploh. Malo više nas razveseli široka gladka polica. To udobje ne traja dolgo, pa se je že spet treba boriti z gruščem, a tokrat le za kratek čas: kmalu zagledamo velike skalne plošče z napisi Vrata, Aljažev dom, Trenta. Tu so Dovška vrata. Na betonskem stebričku piše Križki podi. Levo spodaj zagledamo Pogačnikov dom (2050 m). Z desne nas že nezadržno vabi Stenar. V Stenarskih vratcih (2295 m) levo od njega je nekaj slikovitih škrbin, levo od njih pa se dviga Križ (2410 m). Še bolj levo se držita za roke Razor (2601) in Planja (2453), ločuje (ali povezuje) pa ju Sedlo Planja (2349 m). Pogled proti njima je zelo zanimiv, kot bi se dvigala nad kakim arheološkim najdiščem.

Na vrh

Iz Dovških vrat se odpravimo proti končnemu cilju. Vsakič ko se ozremo, lahko občudujemo Trento, sanjavo in skrivnostno v tančicah meglic. Markacije na skalah (po tleh) so bolj slabo opazne (nekatere so celo zasute), zato ta pot v megli kljub nekaj možicem nikakor ni priporočljiva. Po 20 minutah je na skali pod Stenarskimi vratci napis STENAR, pospremljen s puščico v desno. Izmenično hodimo zložno vzdolž pobočja in se pretikamo, tu in tam celo nekoliko poplezamo med skalami. Na pobočju Stenarja se pase precejšnja čreda kozoroginj z mladiči. Le kaj mulijo, ko pa med kamenjem in skalami ni skoraj ničesar? Sploh niso posebno plahe. Nekatere živali se ločijo od tovarišic in plezajo više, pri tem pa prožijo kamenje; v čudoviti tišini se sliši vsak kamenček, ki se kotali po pobočju.

Sredi melišča je velika skala; najprej jo obidemo od spodaj, nato pa zavijemo nad njo. Nad meliščem spet nekoliko poplezamo, nato pa napredujemo tik pod Stenarjevimi skalami. Za krajši počitek poskrbijo kavke, ki ne morejo počakati, da pridemo na vrh, ampak nas kratko malo ustavijo in hočejo malico. Po 10 minutah dosežemo travnato polico, ki bo kot nalašč za piknik po vrnitvi z vrha. Z nje se lepo vidi Srednje Kriško jezero pod Pogačnikovim domom, ki je bilo prej skrito očem v globoki kotanji. Steza zdaj zavije levo in se začne vedno bolj strmo vzpenjati po grušču med skalami jugozahodnega grebena (markacije niso najboljše; med vračanjem bodite previdni, saj lahko hitro zaidete). Z vrha se odpre čudovit razgled na vse strani, na severu od Škrlatice mimo Križa do Planje in Razorja, za katerima se dviguje Prisojnik, na jugu je Bovški Gamsovec, levo za njim pa mogočna triglavska Stena.

Vrnemo se po isti poti. A preden se zares poslovimo od Stenarja, posedimo na travnati uravnavi pod vrhom. Med malico nam iz roke jedo ne le kavke, ampak prav zares tudi Triglav. Naš resnični kralj je tokrat Stenar.

Med vračanjem lahko mimogrede osvojimo še en dvatisočak – malce pred Dovškimi vrati zavijemo desno in z malce iznajdljivosti najdemo naravne prehode na travnike vrh Dovškega Pihavca (2216 m); pot nanj si iz kozorogove perspektive oglejte s pobočja Stenarja.

Zemljevid poti

Zemljevid kaže pot ki jo je zabeležil GPS sprejemnik. Nikoli ne zaupajte GPS sledem; razglejte se, in uporabite zdravo pamet in zemljevide.