Izleti po Sloveniji » Karavanke » Kofce » Kofce iz Doline
Če ste že bili na Kofcah in ste se tja odpravili s planine Dolžanka, ste se na poti proti Jelendolu peljali tudi skozi vasico Dolina. Naslednjič se ustavite že tam pri precej slikoviti domačiji Lukec ob potoku Kališniku. To je dobro izhodišče za Kofce, saj spotoma »pospravite« še preval Kal, ki bi se vam sam zase utegnil zdeti nekoliko skromen cilj. Je zelo prijeten kraj za počitek, tam pa navsezadnje lahko tudi »odložite« koga, ki so mu Kofce zaradi česarkoli že predaleč ali previsoko.
Osnovni podatki
- Zahtevnost
- Pot je večinoma zadovoljivo markirana in ni zahtevna. Pozimi je nad Lukcem zelo ledena.
- Dostop
- Izhodišče je pri domačiji Lukec v Dolini (med Dovžanovo sotesko in Jelendolom).
- Dolžina
- Dolina (Lukec)–Kal: slaba ura
Kal–Kofce: 1 ura
Vrnitev: 1 ura 15 minut
Skupaj: 3 ure in pol do 4 ure - Višina
- Kal 1112 m
- Višinska razlika
- Do Kala 510 m
- Čas obiska
- Po zimski izkušnji sodeč kadarkoli. Če vas je strah poledice ali če neradi gazite, je seveda bolj priporočljivo v kopnem.
- Priporočam
- dobro obutev in planinske palice. Ni zares hudih strmin, a kolena imate le ena.
- Avtor
- Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.
- Zemljevid
- Karavanke, osrednji del, 1 : 50.000, PZS
- Knjige in vodniki
- Stanko Klinar, Karavanke, PZS 1997 (602–612)
Iz Doline na preval Kal
V Tržiču sledimo kažipotom za Jelendol in se peljemo skozi Dovžanovo sotesko v Dolino do kmetije Lukec (Dolina 15). Parkiramo na malem parkirišču nasproti nje (prostora je za 2 ali 3 avtomobile, če lepo parkirajo) ali ob cesti pri mostu čez potok Kališnik (nasproti začetka naše poti). Pri kapelici so smerne table: levo za planino Kal (1112 m, 1 h), Planinski dom na Kofcah (1488 m, 2 h) in Slovensko geološko pot; desno oziroma naravnost naprej po cesti pa za Jelendol (1 km), Medvodje, Dolžanko in planino Pod Košuto. Nekoliko nad Lukcem je ob Kališniku še eno parkirišče za kakih 6 vozil in na koncu kozolcev še za dve.
Pri kapelici nasproti Lukca zapustimo asfaltno cesto in se napotimo po markirani gozdni cesti (spodnji del je pozimi nevarno leden). Ob cesti so tablice Slovenske geološke poti. Mimo lesene lopice in preže v bregu pridemo do majhnega hleva in kozolcev. Markacije so precej stare. Po 10 minutah smo pri vodnem zajetju. Nad njim se pot bolj strmo vzpne. Slišimo šum Kališnika; prečkamo ga po mostu v desno in ga pustimo na levi. Za ovinkom nas presenetita markaciji v desno in v levo (markacija in puščica kažeta v breg na bližnjico nad našo gozdno cesto). Ostanemo na gozdni cesti.
Na desni se pojavi nov potok. Takoj nato tudi mi zapustimo gozdno cesto po kar široki poti levo v breg. Po dobrih 10 minutah se nam z leve pridruži strma bližnjica. Brž zatem se v desno vzpnejo lesene »stopnice« na neoznačeno pot. Bližnjic pozimi nismo preverjali. Po dobrih 5 minutah zagledamo hiško na začetku manjše planine. Strmina se konča in kolovoz teče dalje precej po ravnem v levo, mi pa se lahno vzpnemo v desno na travnik. Napotimo se proti najdebelejši smreki onkraj njega in ko se ji približamo, zagledamo pod njenimi vejami markacijo. Desno od smreke je markirana pot, levo pa nemarkirana.
Po markirani pridemo v četrt ure do preže, od katere se že vidi zavetišče desno zgoraj v bregu. Po petminutnem vzponu stojimo pred skupino dreves, ki obkrožajo prežo. To je preval Kal, ki povezuje Šentansko dolino in dolino Tržiške Bistrice. Zavetišče na Kalu stoji na razglednem sedlu med golim Koblom na jugu (1203 m) in poraslo Belo pečjo na severu (1342 m). Odprto je ob sobotah, nedeljah in praznikih vse leto. Na planini zaradi vodnega zajetja ne pasejo, ampak le kosijo; v številnih lesenih hiškah, ki jih videvamo ob poti, baje spravljajo seno.
Na planino Kofce
Pot nadaljujemo po položnem kolovozu nad zavetiščem. Čez minutko ali dve zavijemo levo v breg (kažipot Dom na Kofcah 1 h). Če bi šli naravnost naprej, bi prišli na isti cilj mimo kapelice (tudi v eni uri). Po prvem vzponu se pot zravna, pod slikovitimi skalami Bele peči pa se spet nekoliko vzpne. Nad Kalom so markacije novejše. Po 10 minutah zazija v steni pred nami precejšnja jama; pozimi jo krasijo slikoviti ledeni stalagmiti. Tudi poslej pot ni posebno strma, ker teče ob (še vedno skalnatem) pobočju. Po dobrih 5 minutah pa se spet začne vzpon, ki se konča na Ravnah.
Na obsežnem res ravnem območju je prelep smrekov gozd; drevesa so zelo visoka in ravna kot sveče. Čez 10 minut prečkamo cesto in čez 5 minut še enkrat. Šele tu je konec ravnine. Na križiščih so povsod table. Če imamo srečo, nas pozimi, ko ni videti poti, od tu vodi sled motornih sani. Zmerno se vzpenjamo, čez čas pa se svet zravna. Markacije se zredčijo (ali pa jih pokriva sneg) in spet so zelo stare, komaj vidne. Čez 20 minut se znajdemo pri vhodu na planino Kofce. Onkraj njega nas čaka še en vzpon, pod njim pa v desno kaže še komaj čitljiv kažipot proti Šiji. Po dobrih 5 minutah smo pri domu. Kuhar Peter pripravi odlično joto in sijajne štruklje. Planšarija Kofce poleg je tudi odprta (vsaj na našo soboto je bila).
V Dolino se lahko seveda vrnemo po isti poti, mi pa smo se odločili za nekaj popestritev in to različico vam predstavljamo. V četrt ure smo spet pri gozdni cesti in zavijemo levo nanjo (ne nadaljujemo čez Ravne). Takoj pridemo pravokotno na drugo cesto in spet zavijemo levo nanjo. Tu ni markacij. Po dobrih 10 minutah se z leve priključi pot s Kofc mimo kapelice (pri domu je zaradi snega nismo našli). Tam zavijemo desno (na drevesu je bolj slab napis Kal). To je ozka bližnjica, označena le na začetku in na koncu. Ko se izteče, se je treba spustiti na cesto precej na hitro in strmo. Lahko pa bi šli seveda ves čas kar po cesti. V četrt ure smo spet na Kalu. Po 10 minutah zavijemo na neoznačeno bližnjico, ki je gor grede (pri debeli smreki) nismo izbrali. V 10 minutah prečkamo Kališnik in še čez 10 minut smo spet pri avtu.