🇬🇧/🇺🇸 Nanos iz Razdrtega

Izleti po Sloveniji » Vipavska dolina » Pleša na Nanosu » Nanos iz Razdrtega

Nanos je hribovje, ki se med Podkrajem in Razdrtim strmo dviguje nad vzhodnim delom Vipavske doline in jo tako ločuje od Postojnske kotline. Najbolj izrazit vrh Nanosa je Pleša, ki jo večina izletnikov poistoveti s celotnim Nanosom (ko rečemo »gremo na Nanos«, v bistvu mislimo »gremo na Plešo«). Do nje vodi vrsta planinskih poti, če se odločite za vzpon iz Razdrtega, lahko izbirate med strmo potjo, ki zahteva tudi malce enostavnega plezanja, ali precej daljšo položno potjo, po kateri je speljana Slovenska planinska pot (SPP).

Osnovni podatki

Zahtevnost

Odlično označena, občasno precej strma pot.

Dostop

Na Plešo se bomo povzpeli iz Razdrtega, vasice tik pod pobočji Nanosa na robu Postojnske kotline.

Dolžina

Razdrto – Pleša (plezalna pot): 1 ura 45 minut
Razdrto – Pleša (po SPP): 2 uri 30 minut
Pleša – Razdrto (vrnitev po SPP): 1 ura 30 minut
Skupaj: 3 ure 30 minut

Višina

1262 m

Višinska razlika

640 m

Čas obiska

Vzpon na Nanos bo najlepši pomladi in jeseni; poleti se boste v skalah na njegovih južnih pobočjih scvrli. Na pot se nikar ne odpravljajte v vetrovnem vremenu, saj vas bo burja na vrhu dobesedno odpihnila.

Priporočam

Zahtevna pot na Plešo si zasluži planinske čevlje, palice pa tudi ne bodo odveč, le zložljive naj bodo. Po položni poti se lahko v suhem vremenu povzpnete tudi v športni obutvi, videl pa sem tudi družino, ki je po delno poledeneli poti prišla do vrha v zlizanih zimskih čevljih… a ne poskušajte ponoviti tega podviga. Izkušeni pohodniki po Nanosu priporočajo vetrovko ali bundo v nahrbtniku – tudi sredi poletja.

Karta

Goriška, 1 : 50.000

Koordinate

Izhodišče: 45.759230,14.061785
Vrh: 45.769507,14.056388

Začetek poti Zemljevid poti Prenesi GPX sled

Začetek vzpona

Vzpon na Plešo bomo začeli v bližini Razdrtega, ki leži tik pod pobočji Nanosa. Sredi Razdrtega vas bo pričakal kažipot proti vasici Strane. Po ozki asfaltni cesti zapustite Razdrto, nato pa tik pred mostom čez avtocesto parkirate na velikem parkirišču.

Kmalu boste opazili prvi kažipot proti Vojkovi koči na Nanosu, nekaj metrov stran od njega pa nas naslednji kažipot usmeri na kolovoz, ki se ob robu travnika poda proti strmim skalnatim pobočjem Nanosa, ki se dviga naravnost nad nami.

Prav neverjetno je, kako blatni so lahko kraški travniki in gozdovi – med jesenskim vzponom na Plešo sta me sneg in led ovirala bistveno manj kot blato, ki zapacka tako čevlje kakor tudi skale ob poti in tako spremeni nekatere dele poti v nevarno drsalnico.

Krajši sprehod čez travnik nas pripelje v redek mešan gozd (opazili boste predvsem hraste in borovce), kjer se kolovoz polagoma spremeni v ozko stezico. Po nekajminutnem vzponu se stezica priključi nekoliko širšemu kolovozu, ki prihaja z naše leve in nas zlagoma popelje po pobočju navzgor do razcepa poti, kjer se lahko odločimo, ali se želimo na Nanos povzpeti po strmi poti, ki zahteva tudi malce plezanja, ali pa se raje zlagoma sprehodimo po precej daljši poti mimo cerkvice sv. Hieronima. Če vam enostavno plezanje po dobro zavarovani poti ni tuje, bi vam predlagal vzpon po strmi poti in spust po položni poti.

Vzpon po strmi poti

Med vzponom vas bodo zabavali tudi duhoviti napisi na skalah ob poti – eden od njih daje na primer navodila mladim fantom, ki se jim vedno mudi (ne bom izdal njegove vsebine, bolj zdravo bo, da se sami povzpnete mimo njega).

Stezica, ki nas bo pripeljala naravnost pod skalnate stene Pleše, v začetku še vedno vodi proti Vipavski dolini in se zložno dviguje po položnih pobočjih na robu Postojnske kotline, dokler se končno ne dotakne pobočij Nanosa, kjer se naenkrat spremeni v pravo planinsko pot, postane precej bolj strma in kamnita (tu in tam moramo že pošteno stopiti čez posamezne skale) ter se začne hitro vzpenjati. Gozd postaja z vzponom vedno redkejši in tako tudi bolj zračen; med drevesi se odpirajo tudi prvi pogledi na Vipavska Brda. Tu lahko že ocenimo, kakšno vreme nas čaka na vrhu; računajte le, da bo burja na grebenu še nekajkrat hujša.

Po približno dvajsetih minutah vzpona se izvijemo iz gozda in pridemo tik pod skalnata pobočja Pleše. Pogled navzgor nam bo hitro povedal, da smo premagali približno polovico višinske razlike in da nas v nadaljevanju čaka bolj razgibana pot ... a ne še takoj, najprej nas bo položna stezica pod pečinami popeljala nazaj proti vzhodu, do sten južno od Pleše. Med sicer položno hojo moramo tu in tam premagati kakšno večjo skalo, a temu še skoraj ne moremo reči plezanje – prava zabava se začne, ko nas steza pripelje do zelo odprtega, a dobro varovanega mesta (ki je tudi edina res nadležna točka na vsej poti). Po nekaj metrih hoje nad prepadnimi stenami se steza nadaljuje in nas končno pripelje do skal, ki smo jih že nestrpno čakali.

Naslednjih petnajst minut vzpona je prava poezija – pot je ravno prav strma, da ne postane utrujajoča, skale so zaradi južne lege tudi spomladi in jeseni prijetno tople, plezanje je pravi užitek, bolj zahtevna mesta pa so opremljena s klini in jeklenicami. Žalostno je le to, da je (tako kot vedno) uživanja prehitro konec, saj se vse prekmalu znajdemo na strmih kraških travnikih pod Plešo.

Pleša

Dobrih 100 višinskih metrov pod vrhom Pleše se skalovje spremeni v strme kraške travnike. Markirana pot tu zavije v desno, proti grebenu. Levo boste opazili ozko stezico naravnost čez travnike proti oddajniku, ki že kuka izza pobočja nad nami (če sem prav razumel, domačini temu predelu pravijo Žrelo). Pozimi je stezica pogosto pregažena, tu in tam boste opazili koga, ki se vzpenja po njej, a naj vas to ne zavede – hoji po njej se je modro izogniti, saj teče naravnost čez električni kabel, ki napaja oddajnik na Pleši, poleg tega pa s pogosto hojo po teh strmih travnikih le pospešujemo njihovo erozijo.

Pot do vrha tako raje nadaljujemo po markirani poti, za kar bomo tudi obilno nagrajeni, saj se z nje odpirajo prekrasni razgledi na Grintovce. Previdnost pri hoji nikakor ni odveč – že en sam pogled v dolino vas bo prepričal, da vas lahko napačen korak odnese zelo daleč navzdol, morda vse do skalovja pod travniki, kjer bi se takšen »izlet« precej žalostno končal.

A pustimo takšna ugibanja ob strani – po dobre četrt ure vzpona nas pot pripelje do grebena, kjer nas pogosto pozdravi prava nanoška burja. Čaka nas le še pet minut hoje po grebenu, najprej mimo oddajnika, nato pa še kratek vzpon in že se znajdemo na razgledišču, od koder se odpre širen pogled, ki zajame pokrajino od Javornikov nad Cerknico do Julijskih Alp v ozadju. Vmes boste v lepem vremenu opazili še Snežnik, Vremščico, Slavnik, kraške hribe, med katerimi kraljuje Trstelj, pod vami leži Vipavska dolina, za njo pa se dvigajo strma pobočja Čavna, izza katerih se tu in tam zableščijo dvatisočaki zahodnih Julijskih Alp.

Z razgledišča se po stezi pod oddajnikom spustite do Vojkove koče na Nanosu, ki je poleti odprta vsak dan, v bolj zimskih razmerah pa le med vikendi. Koča je postavljena v zavetrju, tako da bo počitek pri njej dobrodošel tudi takrat, ko je zaprta. Po krajšem počitku se lahko odločite za vračanje po poti, po kateri ste se povzpeli, lahko pa si izlet popestrite z vračanjem po položni poti.

Vračanje po položni poti

Če ste se odločili, da se boste s Pleše do Razdrtega spustili po položni poti, se od Vojkove koče odpravite po širokem kolovozu, ki se zlagoma spušča po travnikih. Markirana pot se že kmalu odcepi od kolovoza in zavije prav do prepadnih sten, od koder lahko med položnim spustom uživamo v pogledu na Vipavsko dolino in okoliške hribe. Če vam je ta pot preveč vetrovna, se spustite nazaj na kolovoz; pazite le, da se boste pri vseh razcepih držali levega kraka, drugače vas bo kolovoz odpeljal v notranjost Nanosa proti Abramu.

Stezica ob robu Nanosa kmalu pripelje pod pobočja Grmade, kjer se začne nekoliko bolj strmo spuščati, pred nami pa se počasi pojavi cerkvica sv. Hieronima. Malo pred njo se pot spet razcepi: naravnost pelje pot v Vipavo, pot proti Razdrtemu pa zavije ostro levo, nazaj na pobočje, nad katerim smo se spuščali. Ozka, razmeroma položna planinska pot, ki je v zimskih razmerah lahko tudi precej poledenela, pelje čez odprta strma travnata pobočja in se zlagoma spusti do redkega gozda, kjer postane nekoliko bolj strma in skalnata – tu in tam je treba kar malce spretnosti, da premagamo skale na poti.

Po krajšem, nekoliko bolj strmem spustu nas pot pripelje do zadnjega razglednika na našem izletu – tukaj si vzemite še nekaj minut časa in si še zadnjič oglejte pokrajino okoli sebe, nato pa nadaljujemo hojo po stezi, ki postaja vedno širša in vedno bolj položna, dokler se končno ne spremeni v široko položno peščeno pot, po kateri se hitro vračamo proti izhodišču.

Dober kilometer pred koncem izleta se še zadnjič znajdemo na kraškem travniku, Nanos na naši levi nas še zadnjič pozdravi, nato pa nas spet objame gozd in čez nekaj minut se znajdemo na razcepu strme in položne poti, od koder bomo do ceste, kjer smo pustili avto, potrebovali le še slabih deset minut.

Zemljevid poti

Zemljevid kaže pot ki jo je zabeležil GPS sprejemnik. Nikoli ne zaupajte GPS sledem; razglejte se, in uporabite zdravo pamet in zemljevide.