Planina Razor

Izleti po Sloveniji » Julijske Alpe » Planina Razor

Tik pod strmimi južnimi stenami grebena Spodnjih Bohinjskih gora, le nekaj kilometrov zahodno od Vogla, leži čudovita, sončna planina Razor. Večini bolj zagnanih planincev je ta planina le vmesna točka na nekajdnevnem izletu od Črne prsti do Krna, njena lega, razgled na Tolminsko hribovje in čudovit pogled na stene (skoraj) dvatisočakov tik nad njo pa so dovolj dobri razlogi, da jo lahko mirno priporočim tudi kot cilj samostojnega izleta.

Na planino Razor vodi več poti. Najbolj položna je makadamska cesta s planine Lom ali Kuk, ki verjetno pravim izletnikom ne bo ustrezala (le kdo bi si želel hoje po makadamskih gozdnih cestah), veliko lepša in bolj razgibana je pot s Tolminskih Raven mimo planine Plazje.

Osnovni podatki

Zahtevnost: Odlično označena, občasno precej strma pot.
Dostop: Na planino Razor se bomo odpravili iz Tolminskih Raven, zaselka v hribih nad dolino Zadlaščice.
Dolžina: Tolminske Ravne – planina Razor: 1 ura 15 minut (težja pot) / 1 ura 45 minut (položna pot)
vrnitev: 1 ura
Skupaj: 2,5 – 3 ure
Višina: 1315 m
Višinska razlika: 420 m
Čas obiska: Na pot se lahko odpravite v vseh letnih časih, vzpon po strmi poti v snežnih razmerah večini izletnikov zaradi nevarnosti zdrsa odsvetujem.
Priporočam: Če se boste odločili za vzpon po strmi poti, se opremite s planinskimi čevlji in palicami, za vzpon po lažji poti ne potrebujete planinske opreme.
Karta: Julijske Alpe, vzhodni del, 1:50.000

Koordinate: Izhodišče: 46.229377,13.771512
Vrh: 46.235612,13.793350

Začetek poti Zemljevid poti

Tolminske Ravne

Na planino Razor se bomo podali iz zaselka Tolminske Ravne, ki leži na manjši planoti visoko nad dolino Zadlaščice. Do zaselka vodi dobro vzdrževana (a neprijetno ozka) asfaltirana cesta, ki se začne tik pred Tolminom:

Če prihajate v Tolmin skozi Most na Soči, zavijete tik pred Tolminom desno v klanec (smer Žabče). Če boste prišli v Tolmin iz Bovca ali Nove Gorice, v centru Tolmina zavijete v smeri Idrije/Mosta na Soči, prečkate most čez Tolminko, po približno 100 metrov pa na vrhu klanca zavijete levo proti Žabčam.
Vožnjo nadaljujete skozi vasico Žabče, na razcepu sredi vasi zavijete rahlo desno na ozko cesto, ki se vzpenja med hišami (smer Zadlaz).
Cesta vas nekaj kilometrov vodi nad dolino Zadlaščice, nato pa se začne za hišami v Zadlazu spuščati in prečka Zadlaščico pri hidroelektrarni.
Nad Zadlaščico se cesta začne hitro vzpenjati v kratkih, ozkih serpentinah, ki jih je precej težko zvoziti s povprečnim avtomobilom. Na srečo je serpentin kmalu konec, cesta se zravna in vas čez nekaj kilometrov pripelje do travnikov pod Tolminskimi Ravnami (od odcepa na glavni cesti približno 11 km).

Pogled na Tolminske Ravne s planine Razor

Parkirišče, pripravljeno za planince, čaka na začetku vasi. Vrh klanca zavijte v desno in po nekaj metrih naprej od korita parkirajte avto (prometni znak vam bo povedal, da je parkiranje tam dovoljeno). Če je to parkirišče polno, odprite vrata na pašnik in parkirajte ob cesti proti zajetju HE Zadlaščica (napotki PD Tolmin). Seveda morate vrata na pašnik za seboj zapreti.

Markirana pot na planino Razor se začne na začetku zaselka, tik ob brezplačnem parkirišču – dobro viden kažipot vas usmeri na kolovoz, ki prečka travnike za hišami, nato pa se spet priključi gozdni cesti, ki se po nekaj metrih razcepi – levo navzgor vodi pot do planine na Kalu, pot proti planini Razor pa je speljana po cesti, ki se proti desni rahlo spušča v bukov gozd.

Široka makadamska cesta v začetku vodi skozi redek mešan gozd, nato pa med travniki planine Plazje pripelje do napajališča. Na tem mestu se planinska pot razcepi – lažja pot vodi naravnost naprej po gozdni cesti, bolj strma (težja) pot pa zavije levo na ozko stezico, ki se začne hitro dvigovati po gozdu.

Vzpon po težji poti

Strma pot na planino Razor teče ves čas po prijetno razgibani ozki stezici. Le-ta se najprej vzpenja skozi bukov gozd, že kmalu pa spet pridemo na manjši travnik, s katerega se odpre lep razgled na hribe za nami. Na tem travniku boste jeseni opazili še zadnje cvetove lepljivega lana, zanimive smetlike, pa tudi endemično ozkolistno preobjedo.

Po prečkanju travnika nadaljujemo s hojo po bukovem gozdu – o razgledu seveda ne moremo niti sanjati, na srečo pa je pokrajina okoli nas precej razgibana (hodimo tik pod strmimi apnenčastimi stenami), pa tudi pot je speljana tako, da moramo na trenutke malce pomisliti kam stopiti.

Ko je za nami že dobrih 30 minut vzpona, se začne skozi drevesa pred nami svetlikati sonce – pot nas je pripeljala do skalnega roba, od koder se spet odpre razgled na okoliške hribe. Naslednjih nekaj minut moramo biti pazljivi – stezica se vije med strmo steno nad nami in precej prepadnim robom pod našimi nogami, mestoma nam je v pomoč tudi jeklena vrv, vpeta v steno na naši levi.

Kmalu položno stezico zamenja strm vzpon preko skal (tu in tam si moramo pomagati tudi z rokami), ki prinese nekaj olajšanja najbolj vrtoglavim, saj se steza malce oddalji od roba in teče nekaj metrov od njega med bukvami.

Po slabih desetih minutah vzpona se pot prevali na položne travnike planine Razor, preko katerih že zagledamo strme stene Spodnjih Bohinjskih gora. Do koče na planini Razor nas loči le še nekaj minut položnega vzpona.

Vzpon po lažji poti

Če bi moral vzpon na planino Razor po lažji poti opisati z eno besedo, bi se nemudoma odločil za »dolgčas«. Pot večinoma teče po italijanski mulatjeri, ki ima na celotnem vzponu (ne pozabite, govorimo o dveh kilometrih in pol ter 400 metrih višinske razlike) en sam samcat ovinek. Če se ne sliši zelo razburljivo, se niste zmotili ... to pot lahko priporočim le tistim, ki se na planino Razor odpravljajo z majhnimi otroci, za katere je težja pot iz varnostnih razlogov neprimerna, zelo koristna pa je tudi takrat, ko se utrujeni vračamo z vzponov na okoliške dvatisočake.

No, pa pojdimo po vrsti – od odcepa težje poti nadaljujemo s hojo po kolovozu tik ob ogradi planine Plazje, ki je narejena na precej izviren način – večinoma boste na planinah srečali lesene ograde ali električne pastirje, tukaj pa so uporabili obilico bodeče žice, ki je ostala od stare jugoslovansko-italijanske meje. Planino Plazje zapustite skozi leseno leso, takoj za to pa se v levo odcepi ozka stezica, po kateri se začnete vzpenjati. Po dobrih 100 metrih hoje se stezica spremeni v mulatjero, na kateri boste le enkrat prisiljeni dvigniti nogo za več kot 10 centimetrov. Nekje na polovici vzpona vas čaka »znameniti« oster levi ovinek, nato pa spet enakomeren, zložen vzpon skoraj do planine Razor.

Tik pod planino postane pot spet malce bolj zanimiva. Najprej boste ob skali levo nad potjo opazili ozko stezico, ki se vzpenja na skalo – popestrite si izlet in se povzpnite nanjo, nagrajeni boste z lepim razgledom na okoliške hribe. Čez nekaj minut se steza približa skalnemu robu nad dolino Zadlaščice, od tod se spet odpre pogled nazaj na Tolminske Ravne, prav kmalu pa pot ozeleni in nas pripelje na travnike tik pod planinsko kočo.

Planina Razor

Razgleda na planini Razor skoraj nima smisla opisovati – ta razgled morate doživeti. Neposredno nad planino se dvigajo strma pobočja Spodnjih Bohinjskih gora, v katerih so kot ogrlica nanizani vrhovi – desno stoji nekoliko osamljen Zabiški Kuk, v ozadju se skriva vrh Vogla, tik nad planino pa se bleščijo Vrh Krnic, preval Globoko, Rušnati vrh, Meja in preko dvatisoč metrov visok Vrh nad Škrbino. V ozadju boste v lepem vremenu hitro opazili Krn ter Kaninsko pogorje.

Za dober razgled v dolino se boste morali nekoliko potruditi – po okrepčilu v planinski koči se odpravite po markirani poti proti Škrbini ali prevalu Globoko. Že prav kmalu se boste skozi bukove gozdičke povzpeli na strme travnike, ki se s planine dvigujejo visoko na pobočja gora nad planino. Slabih 100 metrov višinske razlike bo zadosti da se bodo za robom planine pokazali okoliški hribi, skozi usek doline Zadlaščice pa se odpre pogled na Tolmin. V odličnih pogojih naj bi se s planine Razor odprl tudi pogled na Tržaški zaliv.

Preko doline Zadlaščice se v ozadju vidi Tolmin

Po počitku pri planinski koči se lahko odločite za vrnitev v dolino, lahko pa nadaljujete s potjo na enega od okoliških vrhov – do Zabiškega Kuka ali Vogla boste potrebovali približno dve uri, nekoliko krajša je pot do prevala Globoko, od koder boste uživali v pogledu na Bohinjsko jezero, precej daljša pa je krožna pot do Vrha nad Škrbino in prevala Škrbina.