🇬🇧/🇺🇸 Raduha s planine Loka

Izleti po Sloveniji » Kamniško-Savinjske Alpe » Raduha » Raduha s planine Loka

Najenostavnejši vzpon na Raduho teče po markiranih poteh s planine Loka. Po dobro vzdrževanih gozdnih cestah se lahko dvignemo precej visoko, skoraj do koče na Loki, in tako namesto vzpona po bukovih gozdovih uživamo v sprehodu po redkem iglastem gozdu in visokogorskih travnikih. Izlet lahko še podaljšamo s spustom na planino Arta in vrnitvijo po redko obiskani poti po temačnem smrekovem gozdu do planine Loka.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Mestoma redko markirana, ne preveč strma pot.

Dostop

Na krožno pot po južnih pobočjih Raduhe se bomo odpravili od koče na Loki, do katere nas pripelje gozdna cesta.

Dolžina

Planinska koča na Loki – vrh Raduhe: 1 ura 30 minut
Vrh Raduhe – planina Arta: 1 ura
Planina Arta – koča na Loki: 30 minut
Skupaj: 3,5 - 4 ure

Višina

2062 m

Višinska razlika

630 m

Čas obiska

Večino časa teče pot po odprtih sončnih pobočjih, zato se na Raduho ne odpravljajte v najhujši poletni vročini. Izlet bo najlepši pozno pomladi (maj, junij), ko boste lahko uživali v bogastvu travniških rož.

Priporočam

Pot je občasno strma (palice bodo prišle še kako prav, še posebej med spustom) in v zgornjem delu precej skalnata. Kljub temu, da boste na poti srečali pogumne »planince« z nenavadno izbiro obuval, bi vam vseeno priporočal planinske čevlje.

Karta

Kamniške in Savinjske Alpe, 1:50.000

Dodatne informacije:

• Snežna jama pod Raduho

Planina Loka

Vzpon proti Raduhi (če smo bolj natančni, proti Veliki Raduhi, vzhodno od nje leži namreč še 30 metrov nižja Mala Raduha) bomo začeli pod planino Loka, na kateri leži tudi planinska koča. Do planine vas bo pripeljala gozdna cesta iz Struge, zaselka v zgornji Savinjski dolini.

Do Struge se boste najenostavneje pripeljali po cesti, ki od odcepa Šentrupert na avtocesti Ljubljana – Maribor vodi proti Logarski dolini (glej tudi opis izleta na Okrešelj). Tisti, ki prihajate iz zahodne Slovenije in se raje vozite po ožjih, a bolj slikovitih cestah, se lahko odločite za pot preko Gornjega Grada (ali pa za še bolj avanturistično cesto preko Kranjskega Raka). V obeh primerih boste nekaj kilometrov pred krajem Luče v Strugi opazili kažipot proti Snežni jami pod Raduho. Sledite kažipotu po ozki asfaltni cesti, ki v začetku sledi potoku Dupljenik, nato pa se po prvem vzponu razcepi. Na razcepu zavijete desno (smer Raduha / Snežna jama) na gozdno cesto, ki vas po 11 kilometrih pripelje do parkirišča pod planino Loka. S parkirišča do koče na Loki vas čaka približno 15 minut vzpona po prijetnem kolovozu med sončnimi travniki na planini.

Pred kočo na Loki nas kažipoti usmerijo v tri smeri – markirane poti vodijo proti Snežni jami, vrhu Raduhe in prevalu Durce. Direktna pot proti vrhu Raduhe je najkrajša (zato boste na njej srečali tudi največ ljudi), a tudi najmanj slikovita ... kot še marsikje v slovenskih hribih zato večina planincev med svojim jurišem proti vrhu zgreši lepote okoli sebe. Obljudenost poti zanimivo odslikujejo tudi markacije – direktna pot proti vrhu je označena s svežimi, bleščečimi markacijami, medtem ko na poti proti Durcam komaj opazimo kakšen obledel rdečkast krogec. A brez skrbi – pot je v kopnih razmerah dobro vidna, ključna mesta pa so tudi dobro označena.

Preko Durc proti Raduhi

Pot proti Durcam v začetku sledi direktni poti proti vrhu Raduhe, ki se začne za planinsko kočo, že kmalu pa se od nje odcepi in zavije desno po travniku proti gozdnemu robu na vzhodnem delu planine. Na planini nas čaka tudi prvi strm vzpon po travnikih, nato pa pot zavije nazaj proti levi, v redek macesnov gozd, skozi katerega nadaljujemo z bolj položnim vzponom po prijetno razgibani stezici.

Že čez nekaj minut se spet znajdemo na travniku, pred nami se odpre prvi pogled na vrh Male Raduhe, pod katerim se bleščijo strme apnenčaste pečine. Pot nas preko skalnatega travnika pripelje skoraj pod pečine, nato pa se jim izogne po melišču na njihovi desni strani.

Precej velike (a na srečo zaobljene) skale na poti vas bodo spremljale ves čas sprehoda po južnih pobočjih Raduhe, zato so planinski čevlji skoraj obvezni. Na nekaterih mestih so skale tako gosto posejane, da je enostavneje skakljati s skale na skalo kot hoditi okoli njih po poti.

Na sredini melišča zavije pot spet v levo in nas preko strmega vzpona pripelje nad pečine, ki so nam zapirale pot. Na vrhu tega vzpona, ki se konča na položnih travnikih pod Durcami, se že splača ozreti okoli sebe – dvignili smo se že tako visoko, da se nam odpre pogled na hribe pod Raduho, jugovzhodno od nas pa boste opazili vrh Smrekovca in vrhove nad Mozirjem. Krajši sprehod preko travnikov nas pripelje do prevala Durce, od koder se prvič odpre tudi razgled na Peco ter na prepadne stene, ki se strmo spuščajo proti planini Grohot globoko pod nami. Severno od nas bi pričakovali tudi Olševo, a jo na tem mestu še vedno delno zakrivajo pobočja Raduhe.

S prevala Durce se ozka stezica vzpne tik nad prepadnimi stenami (iz daljave je ta  vzpon prav grozljiv, saj izgleda kot da se vzpenjamo tik nad prepadom, v resnici pa je pot vedno vsaj nekaj varnih metrov oddaljena od prepadnega roba), nato pa začnemo po položni, a precej skalnati poti slediti pobočjem Male Raduhe. Kmalu za tem, ko pustimo vrh za Male Raduhe seboj, se začne steza spuščati in nas pripelje do križišča z direktno potjo na Veliko Raduho, od koder nas do samega vrha loči le še sedlo in zadnji vzpon.

Tisti, ki si želite v eni uri vzpeti na dva dvatisočaka, se lahko tik pred začetkom spusta odpravite po brezpotju desno navzgor – z malce spretnosti boste uspeli najti eno od poti, ki vas bo med ruševjem po travniku pripeljala do vrha.

Velika Raduha

Od križišča s potjo, ki prihaja na vrh Velike Raduhe s planine Loka, nadaljujete s rahlim spustom do sedla med Malo in Veliko Raduho. Na koncu sedla, tik pred začetkom zadnjega vzpona, se z desne priključi tudi plezalna pot s planine Grohot, ki vsaj v zgornjem delu z vrha izgleda precej bolj zračna in nevarna kot tista, ki vodi s planine Grohot na preval Durca. Najbolj zagnani planinci lahko s tega mesta nadaljujete s strmim vzponom naravnost proti vrhu, tisti bolj zmerni pa se boste verjetno raje odločili za nekoliko bolj položno pot, ki zavije rahlo v levo in se nato preko položnih travnikov dvigne do vrha.

Kot bi lahko pričakovali, vas na vrhu Raduhe v lepem vremenu čaka fenomenalen razgled. Proti severu se pogled najprej ustavi na pobočjih nekoliko nižje Olševe, na njeni desni se dviguje Peca, za Olševo pa boste v res lepem vremenu opazili tritisočake v avstrijskih Alpah – tisti, ki jih dobro poznate, boste morda med njimi opazili tudi vrh Grossglocknerja.

Pogled proti vzhodu vam odkrije nekoliko nižje vrhove med Savinjskimi Alpami in Pohorjem – Uršljo goro, Smrekovec ter Boskovec in Medvedjak nad Mozirjem – najzanimivejši pa je vsekakor pogled proti zahodu – tik pred vami kraljuje Ojstrica, levo od nje boste opazili Konja nad Veliko planino, desno od nje pa se dvigajo ostali vrhovi Savinjskih alp. Prava poslastica vas čaka desno od njih – grebeni Julijskih Alp in Karavank se skoraj prekrivajo, tako, da boste tik pred vrhom Triglava opazili dolg greben Košute.

Po krajšem počitku na vrhu Raduhe se lahko vrnete do planinske koče po direktni poti, veliko bolj zanimiva pa je krožna pot preko planine Arta.

Vrnitev preko planine Arta

Pot proti planini Arta in Snežni jami se v začetku spušča proti zahodu preko travnikov pod vrhom Raduhe, že kmalu pa zavije med ruševje in postane spet precej skalnata. V začetku je spust zelo položen, dokler ne pridemo do zahodnih sten Raduhe, kjer pot zavije v levo in se začne strmo spuščati – najprej preko travnikov, nato skozi usek med ruševjem, ki ga na srečo kmalu zamenja redek macesnov gozd.

V macesnovem gozdu se pot nekajkrat približa prepadnim zahodnim stenam le na nekaj metrov, kar nam omogoča, da si ogledamo Robanov kot in zgornjo Savinjsko dolino globoko pod nami. A bodite previdni – na razgledniku, s katerega sem užival v pogledu na dolino, je ruševje raslo daleč preko prepadnega roba, kar bi neprevidnega in drznega občudovalca hitro zaneslo čez rob.

Po približno 40 minutah strmega spusta zavije pot spet nekoliko bolj v levo, proti planini Arta, do katere nas vodi prijetno razgibana stezica skozi zračen macesnov gozd. Na planini se lahko za nekaj trenutkov ustavimo in odpočijemo, nato pa nadaljujemo s potjo proti planinski koči na Loki, ali pa se spustimo proti Snežni jami.

Pot proti planinski koči na Loki zavije pod stanom na planini Arta levo po ozki, komaj vidni stezici preko travnikov. Na gozdnem robu postane steza nekoliko širša in nas med strmimi travniki nad nami in smrekovim gozdom pod nami pripelje do lese, ki označuje konec planine.

Če boste imeli probleme z iskanjem poti preko travnikov, se odpravite neposredno proti podrti smreki, ki jo boste vzhodno od sebe opazili že od stanu na planini. Sodeč po njenem stanju leži ta smreka preko poti že precej časa, torej ni nevarnosti, da bi ta »smerokaz« v kratkem umaknili.

Za leso se začne pravi smrekov gozd, ki vam bo s praktičnim primerom dokazal, da pravljica o Janku in Metki ni popolnoma izmišljena – že po nekaj sto metrih se lahko v tem gozdu popolnoma izgubite. Če boste v začetku poti le malce nepazljivi, boste hitro zavili preveč v desno po navidez precej uhojeni stezici in tako zgrešili markirano pot, ki zavije rahlo v levo navzgor po pobočju. A tudi v nadaljevanju poti raje pazite na markacije – skale, s katerimi so dobesedno prekrita tla med smrekami ter smrekove iglice uspešno skrivajo vse sledi vaših predhodnikov in le na markacije se lahko zanesete pri iskanju svoje poti. Če boste uspešni, se boste v približno 30 minutah znašli pri kapelici na planini Loka, v nasprotnem primeru pa vas morda kje čaka hišica iz bonbonov in čokolade.

Zemljevid poti

Zemljevid kaže pot ki jo je zabeležil GPS sprejemnik. Nikoli ne zaupajte GPS sledem; razglejte se, in uporabite zdravo pamet in zemljevide.