🇬🇧/🇺🇸 Veliki Rogatec

Izleti po Sloveniji » Kamniško-Savinjske Alpe » Veliki Rogatec

Vzhodno od položnih travnikov Velike planine se med dolinama Drete in Lučnice razprostira zanimiv osamljen greben, v katerem kraljuje izrazit vrh Veliki Rogatec (na zemljevidih in kažipotih boste našli tudi imeni Veliki Rogac in Mrtvi menih). Na Rogatec vodijo markirane poti iz Luč, Gornjega Grada in Mačkinega kota, lahko pa se odpravite tudi na celodnevno turo po vsem grebenu, ki jo začnete na Črnivcu in končate v Gornjem Gradu.

Opomba: Ime Veliki Rogatez se pojavlja že na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz 18. stoletja. Na to zgodovinsko dejstvo me je opomnil dr. France Malešič – najlepša hvala!

Vzpon na Veliki Rogatec lahko združimo s sprehodom čez dosti bolj položno in travnato sosedo Lepenatko ali pa se povzpnemo samo na enega od njiju. Če želite osvojiti oba vrhova na en mah, se zapeljite z avtom do cerkvice sv. Lenarta, če pa si želite nabrati ali ohraniti kondicijo, začnite vzpon nizko v dolini; v tem primeru se boste verjetno zadovoljili z vzponom na enega od vrhov.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Dobro označena, občasno precej strma pot. Krožna pot s Kala čez vrh Velikega Rogatca vsebuje nezavarovan zahteven odsek, ki ga planincem z vrtoglavico ali pomanjkanjem osnovnih plezalnih spretnosti odsvetujem. Prav tako je v zimskih dneh nevaren poledenel spust z vrha Rogatca proti Špehu.

Dostop

Na Veliki Rogatec se bomo povzpeli iz doline Kanolščice.

Dolžina

Izhodišče–sv. Lenart: 1 ura 15 minut
Sv. Lenart–sedlo Kal: 1 ura 10 minut
Kal–Veliki Rogatec: 50 minut
Veliki Rogatec–Zgornji Špeh: 45 minut
Zgornji Špeh–izhodišče (mimo Lamprečnika): 1 ura 30 minut
Skupaj: 6 ur

Višina

Veliki Rogatec: 1557 m

Višinska razlika

Vzpon iz doline: 1000 m
Veliki Rogatec od sv. Lenarta: 630 m
Lepenatka in Veliki Rogatec od sv. Lenarta: 770 m

Čas obiska

Vzpon na Veliki Rogatec bo prijeten v vseh letnih časih, nanj pa se nikar ne odpravljajte, kadar so poti zasnežene ali poledenele. Najlepše bo seveda pozno pomladi, ko vas bodo razveseljevale rože, ki jih vidite le še redkokje (tla tega grebena imajo namreč zanimivo geološko sestavo), ali jeseni, ko boste pod vrhom občudovali jesenske macesne.

Priporočam

Dobra obutev in planinske palice so skoraj obvezne. Opreme za samovarovanje ali čelade na plezalni poti proti vrhu Velikega Rogatca ne boste potrebovali.

Karta

Kamniške in Savinjske Alpe, planinska karta, 1 : 50.000, PZS

Vzpon iz doline Kanolščice

Pot na Veliki Rogatec bomo začeli v dolini Kanolščice, prijaznega žuborečega potoka, ki se pred Gornjim Gradom izliva v Dreto. V dolino zavijemo pri tovarni Interdent, le nekaj sto metrov od roba Gornjega Grada.

Do Gornjega Grada se lahko pripeljete iz Ljubljanske kotline čez preval Črnivec (skozi Kamnik se odpeljete proti Stahovici in na križišču v Stahovici zavijete desno proti Gornjemu Gradu) ali pa iz štajerske smeri po dolini Drete (z avtoceste Maribor–Ljubljana sledite kažipotom za Logarsko dolino in v Radmirju zavijete levo proti Gornjemu Gradu).

Če se boste na izlet pripeljali čez preval Črnivec, zavijte levo pri drugem kažipotu za Lenart (tik pred Gornjim Gradom), če prihajate iz štajerske smeri, pa se zapeljete skozi Gornji Grad ter pri tovarni (na levi) in kapelici (na desni) zavijete desno.

Cesta po dolini Kanolščice je v začetku asfaltirana, pri prvi kmetiji pa je asfalta konec in začne se makadam, ob katerem boste hitro našli parkirišče, kjer lahko pustite avto in začnete položen vzpon po makadamski cesti.

Če boste pustili avto tako nizko v dolini, vas do vrha Velikega Rogatca čaka približno 1000 metrov višinske razlike. Če vam je to preveč, se z avtom odpeljite do cerkvice sv. Lenarta.

Po približno 500 metrih makadamske ceste, ki nas vodi pod strmimi Ugovskimi pečmi, se z desne čez mostiček priključi nekoliko ožja gozdna cesta (po tej se bomo vrnili), kmalu zatem pa markacije zapustijo cesto in zavijejo levo, najprej na strm travnik, nato čez potok v gozd, pa spet ob potoku navzgor po travniku, dokler se končno ne znajdemo v mešanem gozdu, po katerem se bomo vzpenjali približno 30 minut.

Ozka stezica nas po strmem vzponu pripelje nazaj do makadamske ceste, ki smo jo zapustili niže v dolini; zavijemo levo, nato pa na naslednjem ovinku ne sledimo markacijam, ki bi nas pripeljale do Knebovška, temveč nadaljujemo hojo naravnost po gozdni cesti. Med hojo nas ves čas pozdravljajo strme peči Rogatca, ki se dvigajo pred nami, globoko pod nami v dolini žubori oddaljen potok, skoraj popolno tišino pa le tu in tam zmotijo ptički s svojim petjem. Po dobrem kilometru zelo položne gozdne ceste se po slabih dvajsetih minutah znajdemo pred zanimivo baročno cerkvico sv. Lenarta.

Od sv. Lenarta do Kala

Pred nadaljevanjem vzpona proti Rogatcu ali Lepenatki si moramo vsekakor vzeti nekaj minut časa in si ogledati cerkvico sv. Lenarta, saj je ena tistih redkih cerkva v Sloveniji, ki so »opasane« z verigo, nato pa nadaljujemo izlet.

Tabla ob cesti priporoča krožno pot čez Lepenatko in Veliki Rogatec, lahko pa seveda uberete tudi nekoliko krajšo pot – mi bomo tokrat Lepenatko preskočili in se povzpeli na Veliki Rogatec naravnost čez sedlo Kal.

Če ste se odločili, da boste izlet nadaljevali proti Lepenatki ali Kalu, sledite ozki stezici, ki se tik pred cerkvijo hitro povzpne čez travnik do makadamske ceste, jo prečka in nato izgine v gozd. Markacij med tem vzponom, ki v glavnem strmo teče po bukovem gozdu, skorajda ne boste opazili, a nič hudega, saj je stezica, ki se hitro dviguje po pobočju, dobro vidna; pazite le, da ne boste na križiščih s potmi, ki so razpredene po pobočju Lepenatke, zavili vstran.

Krajši vzpon nas pripelje nazaj na gozdno cesto (če ste nekoliko bolj lenobni, lahko bližnjico po markirani poti seveda preskočite in se od sv. Lenarta odpravite proti Kalu kar po cesti), kjer se moramo na razcepu dokončno odločiti, kam bi radi šli – cesta levo navzgor vodi proti Ugoški jami in vrhu Lepenatke, tista, ki teče naravnost, pa nas pelje proti Kalu. Cesta še dobrih 500 metrov položno teče pod Lepenatko, nato pa se konča in nas prepusti strmi stezici, obilno potreseni s spolzkim bukovim listjem, ki se v ključih začne vzpenjati skozi gozd.

Najbolj leni se lahko z avtomobilom pripeljejo čisto do konca gozdne ceste pod Kalom. Do prevala vas potem čaka le še kakšnih 250 metrov višinske razlike.

Po dobrih petnajstih minutah pošteno strmega vzpona se stezica priključi nekoliko širši in bolj položni poti, ki nam ponudi možnost za krajši počitek, nato pa nas markacije spet pošljejo levo po pobočju navzgor in nas zelo kmalu pripeljejo do planine okoli sedla Kal, kjer bomo našli lepo urejen, a žal zaklenjen bivak.

Pred zasluženim počitkom si boste verjetno ogledali okolico – med travnato Lepenatko in strmim Rogatcem se odpira pogled na grebene Kamniških in Savinjskih Alp, od Velike planine mimo Rzenika in Konja, za katerima se dvigajo pobočja Planjave, do izrazitega vrha Ojstrice.

Po krajši malici v zavetrju bivaka lahko nadaljujete prijetni izlet po travnatih pobočjih Lepenatke, s katere se nato vrnete do sv. Lenarta, mi pa se bomo po strmi poti odpravili na vrh Velikega Rogatca.

Veliki Rogatec

Pot na Veliki Rogatec se začne na sedlu, nekaj metrov nad bivakom. Ozka stezica prečka ogrado planine in nas popelje skozi senčen iglasti gozd do vznožja Rogatca, kjer nas že takoj v začetku čakajo strma kamnita pobočja, porasla s travo. Časa za ogrevanje res ni na pretek – že prvi vzpon je zelo strm, roke nam bodo prišle še kako prav, palice pa nam bodo le v napoto.

Po nekaj minutah vzpona nas čaka edini rahel tehnični problem – nekajmetrska položna plošča, čez katero moramo malce poplezati, nato pa nadaljujemo vzpon čez skale ali po ozki stezici, vse do jugozahodnega grebena Rogatca, od koder se spet odprejo čudoviti razgledi; opazili boste tudi, da smo se zelo hitro povzpeli nad sosednjo Lepenatko.

V nadaljevanju nas čaka najbolj zahteven košček poti – najprej se vzpnemo na precej zračen greben, nato pa nas pot, ki je v tem delu v hladnem rada poledenela, vodi le dober meter pod grebenom na njegovi severni strani, tik nad strmimi severnimi stenami.

Jeklenic ob poti ni, zato se boste morali zanesti le na čvrstost svojega koraka in trdnost bližnjih skal. Že po nekaj minutah je težav konec, pot se zlagoma spusti nazaj v gozd in nas pod grebenom pripelje pod vrh, na katerega se spet vzpnemo po skalnatem travniku.

Vrh Rogatca nas obilno nagradi za trud – poleg razgledov na Kamniške Alpe, ki so še nekaj lepši kot tisti s Kala, se tukaj odpre še pogled na vzhod – na Medvedjak, Boskovec, Smrekovec in Raduho, za katero se skrivata Olševa in Peca.

Po počitku na vrhu Rogatca (in obveznem cingljanju z zvončkom, pritrjenim na križ na vrhu) se lahko po plezalni poti vrnemo na Kal ali pa se spustimo po vzhodnem grebenu do Zgornjega Špeha.

Vrnitev mimo Špehov

Povratek z vrha Velikega Rogatca proti Zgornjemu Špehu nas vodi po komaj vidni ozki poti, ki se najprej spusti tik ob prečnem grebenu, nato pa zavije levo navzdol v gozd in se začne v ključih strmo spuščati. Po krajšem, a v neugodnih razmerah precej nevarnem spustu se steza zravna in nas položno vodi skozi smrekov gozd do sončnih travnikov okoli zapuščene kmetije Zgornji Špeh.

Na eni od klopc okoli kapelice si lahko malce odpočijemo, nato pa si izberemo pot, po kateri se bomo vrnili do izhodišča:

• Če ste pustili avto v dolini, bo bolj zanimiv spust po krožni poti mimo Lamprečnika, seveda pa se lahko spustite tudi do cerkvice sv. Lenarta in nato po cesti v dolino.
• Tisti, ki ste se z avtomobilom pripeljali do cerkvice sv. Lenarta, nimate izbire – po kolovozu pod Špehom se odpravite nazaj do mesta, kjer ste pustili avto.

{{

Pot mimo Lamprečnika se začne na sedlu, čez katerega pripelje do Zgornjega Špeha makadamska cesta. Kažipot nas pošlje na komaj viden kolovoz, ki nas popelje čez travnik pod Koglom (če niste v časovni stiski, si privoščite še kratek vzpon do kapelice na Koglu). Smer hoje morate večinoma uganiti po položaju vratc in les v ograjah, na robu gozda pa vas spet pričakajo markacije, ki vas popeljejo do naslednjega travnika okoli ličnega pastirskega stana pri Spodnjem Špehu.

Na teh travnikih je kolovoz nekoliko bolj očiten, lahko pa se spet prepustite vratcem v ogradah ... da le ne boste naredili takšne neumnosti kot jaz – moj sopotnik se je izvrstno zabaval, ko sem se hotel stlačiti skozi vratca, ki so osamljena stala sredi travnika (žice električnega pastirja očitno jeseni pospravijo).

Markacije nas na koncu travnika usmerijo na kolovoz pod pastirskim stanom. Kolovoz se hitro spremeni v ozko stezico, ki teče med resjem natančno po grebenu po pokrajini, ki je na las podobna tisti pod Polhograjsko Grmado.

Po krajšem prijetnem sprehodu se začne stezica nekoliko bolj strmo spuščati in nas pripelje do gozdne ceste. Spust nadaljujemo naravnost po gozdni cesti, že čez nekaj minut pa nas markacije pošljejo na ozko stezico, ki se spušča strmo desno navzdol. Po tej stezici se spustimo do naslednje gozdne ceste, nato pa markacije, ki bi nas pripeljale v Gornji Grad, zapustimo in se odpravimo desno po cesti navzdol.

Na naslednjem križišču zavijemo desno do kmetije Kokalj, kjer nas pod hlevom pričaka kolovoz, ki nas bo čez strme travnike popeljal v dolino. Kolovoz se nekajkrat cepi; vedno sledimo širšemu kraku (najprej desno, nato levo) do travnikov nad Rogljem, kjer postane pot tako neopazna, da se je najbolje spustiti naravnost navzdol do kmetije, od koder nas makadamska cesta popelje ob potoku do mostička, ki ga prečkamo, nato pa se po dolini spustimo do parkirišča, kjer smo pustili avto.

Zemljevid poti

Zemljevid kaže pot ki jo je zabeležil GPS sprejemnik. Nikoli ne zaupajte GPS sledem; razglejte se, in uporabite zdravo pamet in zemljevide.