Izleti po Sloveniji » Kamniško-Savinjske Alpe » Kranjska reber
Kranjska reber ali Vrh Kašne planine (tako zemljevid), nekdaj pa Kačji vrh (tako Peter Ficko) je izrazita kopasta gora v vzhodnem predgorju Grintovcev. Kljub lahki dostopnosti, naravnim posebnostim in lepemu razgledu ni kaj preveč obiskana. S prelaza Črnivec (902 m) je razmeroma blizu do vrha, še posebno po bližnjicah – številnih gozdnih cestah, vabljivih zlasti za gorske kolesarje. Večinoma je gozdnata, vrh pa je travnat in lepo razgleden. S Kašnim vrhom (1290 m) se razvlečeno sleme brez izrazitih vrhov konča in se spusti na nizko sedlo Kunšperk (1119 m), imenovano tudi Kunšpersko sedlo. Pot je nezahtevna, zgledno markirana in primerna v vseh letnih časih, tudi pozimi..
Osnovni podatki
- Zahtevnost
- Nezahtevna markirana pot
- Dostop
- Na Kranjsko reber vodi pot s prelaza Črnivec
- Dolžina
- Črnivec−Na križu: 1 ura
Na križu−Kranjska reber: 40 minut
Vračanje po isti poti: dobra ura
Vračanje čez Kašno planino: 1 ura in pol
Skupaj: 3 do 4 ure - Višina
- 1435 m
- Višinska razlika
- 540 m
- Čas obiska
- Na pot se lahko odpravite v vseh letnih časih.
- Priporočam
- dobro obutev in planinske palice
- Zemljevid
- Kamniško-Savinjske Alpe, planinska karta 1 : 50.000
- Knjige in vodniki
- Andrej Stritar, Izleti po ljubljanski okolici, 2000
Andrej Stritar, Kamniško-Savinjske Alpe, 2003
Peter Ficko, Kamniške in Savinjske Alpe, planinski vodnik, 1993
Vladimir Habjan in soavtorji, Kamniško-Savinjske Alpe, planinski vodnik, 2004 - Avtor
- Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.
Vzpon s Črnivca
Parkiramo na Črnivcu levo od ceste pri stari gostilni Pri Mejašu; ta je zdaj po vsem videzu zaprta (kljub napisu, ki ob koncih tedna obljublja diskoteko), onkraj ceste pa je novo gostišče GTC 902 Črnivec istega lastnika, kjer nas po vrnitvi obilno in dobro nahranijo. Na spomeniku poleg parkirišča piše, da je tu Kamniški bataljon 16. 6. 1942 uničil eno prvih postojank na Gorenjskem in Štajerskem. Vzpon začnemo od smernih tabel na izrezljanem stebru pri gostilni.
Markirana steza nas vodi mimo stare gostilne in po nekaj stopničkah za hišo Podlom 11 v gozd nad gozdno cesto. Zložno se dvigamo v desno. Prečimo vzhodno pobočji Loma (1184 m) in Plešivca (1329 m). Številni drobni potočki hitijo v dolino, menda k povirju Drete. Kjer teko po stezi, in to ni tako redko, so pozimi prave drsalnice, zato se je stezi tam bolje ogniti. Po dobrih 20 minutah prvič prečkamo cesto in se strmo vzpnemo skozi gozd, kasneje pa jo prečkamo še dvakrat (čez 15 in 10 minut). Vsako križišče s cesto je označeno z rdečo puščico brez napisa, ki kaže navzdol, kar nam precej koristi pri vračanju. Markacije nas ponekod vodijo po nekakšnem koritu, a stopinje v snegu levo nad njim pričajo, da se mu pohodniki raje izognejo. Po uri vztrajnega, a ne prestrmega vzpenjanja skozi gost smrekov gozd dosežemo sedlo med Kranjsko rebrijo in Plešivcem (Na križu, 1238 m). Tam se pot za nekaj časa zravna.
Sedlo zapustimo skozi redek gozd, ki iz smrekovega prehaja v bukovega. Kakih 10 minut za sedlom je levo od poti klopca na kraju, kjer je res ne bi pričakovali. Svet se začne odpirati proti Veliki planini in Dleskovški planoti. Širokemu slemenu sledimo proti severu in kmalu pridemo do ograde – vhoda na planino. Čez 10 minut stopimo na travnati vršni del gore; do cilja je le še 15 minut. Široka pot se zoži v stezo, ki se zagrize v gosto travo, nato pa se izgubi med raztresenimi skalami. V snegu je niti ni videti, zato se nam večkrat izgubijo tla pod nogami, saj so med skalami zameti, v katere se nam včasih kar globoko udre. Zadnji del vzpona je zelo prijeten, saj se lahko razgledujemo na vse strani.
Vrh je prostoren in posejan z osamljenimi skalnimi štrlinami. Vzhodna stran je izkrčena v pašnike. Ko je bila Kašna planina (1317 m) še del obsežne posesti nekdanjega gornjegrajskega samostana, so na njej pasli več živine, zdaj pa so travniki že precej zaraščeni. Zaradi vulkanskih tal je rastlinstvo drugačno kot drugod v Kamniških Alpah. Podobna tla so pri nas le še na Pohorju in Smrekovcu. Voda ne ponikne, zato je pod goro veliko izvirov. Geološka meja je na sedlu Kunšperk severno od vrha, kjer se spet začne apnenec.
Razgled je res lep. Na severozahodu nad dolino Podvolovljek je Dleskovška planota, za njo skalnati Ojstrica in Planjava, levo pa osrednji dvatisočaki Grintovcev. Na zahodu se vidi Velika planina z Rzenikom. Na jugu so za Ljubljansko kotlino dolenjsko gričevje in notranjske kraške planote, pri dobri vidljivosti pa pogled menda seže do Snežnika. Na jugovzhodu se vleče gozdnato sleme od Črnivca do Menine, na severovzhodu pa so Smrekovec in Golte. Na sever je lep pogled na Lepenatko in Veliki Rogatec in za njima je Raduha.
Vračanje čez Kašno planino
Najhitreje se vrnemo, kjer smo prišli, lahko pa uberemo krožno pot. Sledimo markacijam proti Lepenatki in Velikemu Rogatcu (na sever) in se po razglednih vršnih travnikih spustimo do pastirske koče na Kašni planini (15 minut). Njene klopi in mize prav vabijo, da se nekoliko »pomartinčkamo« in si privežemo dušo. V snegu, ko ni videti markacij, nam smer pokaže preža, mimo katere dosežemo rob, z njega pa spodaj levo zagledamo kočo in stajo. Na koči je na eni izmed dveh tabel tudi napis Črnivec 1 h, ki nas usmerja na neoznačen kolovoz, mi pa raje sledimo markaciji pod bajto, ki kaže pot na Lepenatko in Veliki Rogatec.
V 5 minutah se spustimo do »krožišča« na Kalu (1242 m): v desno vodi naša gozdna cesta (če bi šli po njej v levo, bi prišli do Volovljeka ter sestopili v dolino Volovljeka in v Krivčevo), naravnost naprej in navzgor vodi pot na Kašni vrh, zarezana v smrekov gozd, desno od nje pa je markirana pot proti Lepenatki in Velikemu Rogatcu. V levo je še en kolovoz v (meni) neznano smer. Po 10 minutah se gozdni cesti z desne (pod lovsko kočo) priključi že omenjeni neoznačeni kolovoz, ki tudi pripelje sem s Kašne planine. Čez dobre pol ure zapustimo cesto in zavijemo levo navzdol na pot, po kateri smo se vzpenjali na goro. Od tu do parkirišča je še pol ure.
