Izleti po Sloveniji » Kamniško-Savinjske Alpe » Raduha » Raduha iz Robanovega kota
Če vam je izlet na vrh Raduhe od Koče na Loki prekratek, če bi si za Raduho radi vzeli ves dan ali če si lahko zanjo privoščite celo dva dni in nekje pod njo ali na njej tudi prespite, se odločite za daljšo različico iz doline.
Osnovni podatki
- Zahtevnost
- Zahtevna strma markirana pot; ni primerna za vrtoglave.
- Dostop
- Na Raduho se odpravimo iz Robanovega Kota.
- Dolžina
- Robanov Kot–Račnik: 30 minut
Račnik–odcep na planino Arta: 1 ura
Odcep–parkirišče pri Snežni jami: 40 minut
Parkirišče–planina Arta: 20 minut
Planina Arta–Velika Raduha: 1 ura 20 minut
Velika Raduha–planina Loka 1 ura
Planina Loka–vas Raduha 1 ura 40 minut
Vas Raduha–Luče 20 minut
Skupaj: 8 ur - Višina
- 2062 m
- Višinska razlika
- 1480 m
- Čas obiska
- Na pot se odpravite v suhem vremenu, na zimski izlet pa raje kar pozabite.
- Priporočam
- Dobra obutev je obvezna, planinske palice pa zaželene.
- Zemljevid
- Kamniške in Savinjske Alpe, planinski zemljevid 1 : 50.000
- Knjige in vodniki
- Vladimir Habjan in soavtorji, Kamniško-Savinjske Alpe (900-957), PZS 2004
Peter Ficko, Kamniške in Savinjske Alpe (342-347), PZS 1993
Željko Kozinc, Lep dan kliče 1 V, Modrijan 2003 - Avtor
- Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek
Iz Robanovega kota mimo Račnika
Iz Luč se peljemo ob Savinji do odcepa proti Robanovemu kotu (alpski dolini), zavijemo levo čez most in takoj onkraj njega parkiramo pri lični drvarnici (z dovoljenjem gospodarja iz hiše čez cesto seveda). Večina parkira nekoliko naprej ob glavni cesti na parkirišču gostilne Rogovilc (na zemljevidu in v Atlasu Slovenije Rogovilec), nekateri pa na odmikališču vmes, vse v Robanovem Kotu (naselju).
Vrnemo se čez most, prečkamo cesto in pod hišami zavijemo na slabo označen odcep desno v breg. Po stopničkah se spustimo v gozd na zelo ozko potko, ki teče vzporedno s pobočjem po levem bregu Savinje. Markacij skoraj ni in še tiste so slabe, najslabše pa je, da jih ni na ključnih mestih.
Na desni se kmalu odpre lep pogled na skalnati Križevnik (1909 m) nad smrekovimi gozdovi. V četrt ure se potka priključi zaraščenemu kolovozu. Kmalu potem ko zavijemo desno po njem, se razširi in »očisti«. Čez 10 minut pod strmim travnikom, na katerem raste nekaj sadnega drevja, pridemo do naslednjega kolovoza, ki teče pravokotno na našega.
Občutek (oznak ni) nas usmeri desno in novi kolovoz nas pripelje na makadamsko cesto, po kateri bi lahko prišli ali se celo pripeljali sem, če bi zapustili cesto Luče-Solčava že pred Robanovim Kotom (na zemljevidu je videti zelo ovinkasta). In že smo pri Račniku (Robanov Kot 31). Za domačijo se napotimo po gozdnem kolovozu, prečkamo potoček in se po 5 minutah na označenem razcepu povzpnemo levo proti Koči na Loki.
Od Račnika je pot bolje markirana (to je morda odgovor na vprašanje, zakaj na zemljevidu poti na Raduho v Planinskem vestniku 5/04 rdeča črta teče po cesti). Na naslednjem razcepu ne sledimo ne levemu (gor) ne desnemu (dol) kraku kolovoza, ampak ga prečkamo in pri rdeči piki na drevesu stopimo na stezico v gozd.
Čez dobrih 5 minut smo spet na kolovozu, ki ga širijo in utrjujejo v cesto, da le s težavo zlezemo nanj. Desni krak te bodoče ceste se kar izgubi med drevjem in tam je na drevesu poveden napis KONC. Prečkamo razrito »gradbišče« in spet pri (velikanski) rdeči piki zagrizemo v zelo strm breg, poraščen z resjem. Čez 10 minut se pot nekoliko zravna pri skali z napisoma Š in R ter puščico, nato pa se spet rahlo vzpne proti skalam, se »prevrne« navzdol čez oster rob.
Stezica je ponekod le še ozka polička okrog skal, pod nami pa zija huda strmina. Kakih 10 minut od skale na izravnavi kar prav pridejo klini in še na kakem mestu ne bi bilo nič narobe, če bi se bilo mogoče za kaj prijeti. Čez nadaljnjih 10 minut se stezica kar konča in znajdemo se pred veliko grapo ali strugo, oznak pa nobenih. Prečkamo jo rahlo navzgor in šele po nekaj metrih poti v gozd se spet pojavi markacija. Nadaljujemo pod navpičnimi stenami Gozdka, ki bi navdušile marsikaterega plezalca. Čez slabe pol ure na označenem razcepu (na približno 1250 m) zavijemo levo proti planini Arta (desna pot vodi na planino Loka).
Čez planino Arta na Veliko Raduho
Zdaj je pot nekoliko manj strma, a še vedno vse prej kot sprehajalna. Ves čas se moramo otepati nenavadno številnih in nadležnih muh. Čez dobre pol ure se gozd začne redčiti. V 10 minutah pridemo po slepem koncu makadamske ceste, ki pripelje iz Strug, do parkirišča za obiskovalce Snežne jame. Kažipot napoveduje 10 minut vzpona k vhodu vanjo; pot je zelo strma in skalnata.
Do jame se pride tudi z avtomobilom iz vasi Struge. Pri mostičku ob cesti Ljubno-Luče je označen odcep. Po asfaltni (4 km) in nato makadamski cesti (15 km, na koncu asfalta sicer piše 11 km; skoraj 40 minut vožnje, ker dosti več kot povprečno 30 km/h ne moremo voziti) se peljemo do parkirišča pri Koči na Loki oziroma še 2 km do parkirišča pri jami. Pohod na Raduho iz doline in nazaj traja skoraj ves dan (razen če kar dirjate in »ne vidite nič, ne slišite nič«), zato si je jamo, ki vam vzame najmanj dve uri (zjutraj pa še več, ker se prvi ogled nikoli ne začne zares ob devetih), bolje ogledati posebej. Če se pripeljete pod planino Loka, pa zlahka združite ogled jame in vzpon na Raduho.
Kakih 150 m naprej se cesta nekoliko razširi in tam zavijemo levo v breg proti planini Arta. Potka je ozka in zaraščena, slabo vidna. Čez približno 10 minut nas preseneti celo polje zlatih pogačic, kmalu zatem pa se znajdemo na travnatem bregu, vrh katerega čepi ograjen stan. Travnik kar prekipeva od barv raznovrstnega planinskega cvetja. Više gori je še ena hiška, okoli katere se je ob našem obisku paslo nekaj krav. Pri stanu lahko malo počijemo in si napasemo oči na zeleni preprogi s pisanim cvetličnim vzorcem.
Ko si privežemo dušo, uberemo stezo levo nad stanom (v travi ni prav razločna) in na koncu planine nas spet sprejme gozd v svojo senco. Po dobrih 20 minutah se nam čez pot postavi ograja, kmalu zatem pa se nam odpre lep pogled na Mali rt (1975 m) in v dolino, na Robanov kot. Kar nekaj časa se vzpenjamo med ruševjem in podoba je, kot bi se dvigovali naravnost v nebo.
Ko se ruševje zniža in razredči, nas razveselijo kamniške murke. Zadnji del poti je zelo skalnat in ponekod niti ni prave steze, ampak kar malo poplezamo med skalami in čeznje, posebno strmo pa ni več. Čez kake tričetrt ure se nam Velika Raduha lepo nastavi za fotografiranje in nedolgo zatem smo že na vrhu. Tam ni drugega kot vpisna skrinjica, ozaljšana s cepinom in kovanim »srčkom«, in seveda lep razgled. In zraka, ki nam ga je v kaki strmini ali nad prepadi pod Gozdkom včasih morda nekoliko zmanjkovalo, se nadihamo po mili volji.
Sestop čez planino Loka
Z vrha se spustimo po kamniti stezi proti Koči na Loki. Začetne oznake ni ali pa je dobro skrita, zato sledimo občutku in drugim pohodnikom. Usmerimo se proti Mali Raduhi in po prvem spustu naletimo na dva popolnoma zbrisana kažipota, a k sreči nam napis Loka na skali pokaže pot v desno.
Čez 20 minut se lahko odločimo, ali levo čez Durce ali desno na Loko. Ker je bilo že kar pozno, so Durce ostale za kdaj drugič. V pol ure smo pri lesi na začetku planine Loka. Čaka nas le še ne prehud spust do koritaste planine in na dnu takoj za ovinkom že zagledamo kočo.
Pri poznem kosilu v koči je padla odločitev: zaradi varnosti in zaradi spremembe bi se bilo bolje vrniti naravnost v Luče, ne spet po poličkah in strminah v Robanov Kot. A kaj ko je avto ostal tam. Beseda ni konj in klic v penzion Raduha, kjer sta čakala prenočišče in večerja, je prinesel rešitev tudi tega problema: »Samo pridita dol, avto bomo že dobili nazaj.« Iz slušalke se je prav slišal nasmeh gospoda Matjaža. Iz hiše, kjer znanje in pridnost, začinjena z ljubeznijo in ščepcem čarovnije, delata (predvsem kuharske) čudeže, to niti ni bilo posebno presenečenje. Če boste imeli priložnost jesti paprikino juho gospe Martine, boste prav dobro razumeli, kaj mislim.
Pod kočo se spušča gozdna cesta proti Lučam. Ob njej je kal, v katerem si gasi žejo ter namaka noge in trebuhe pregreta živina. Po 20 minutah pod našo cesto zagledamo vso zaparkirano gozdno cesto, ki prihaja od Snežne jame. Prečkamo jo pri tablici Luče, ki kaže navzdol v gozd. Pot je markirana. V četrt ure nas pripelje do gromozanske (pa zares) klopi, ki je še vsa bela, tako je nova, in za njo kaže odločen kažipot desno proti planini Arta, a vsaj začetek (sicer markirane) poti je sila zaraščen.
Spust v Luče
Čez 5 minut pridemo do širokega kolovoza in zavijemo desno nanj, kakor kažejo markacije. Precej se spusti in postane čisto skalnat. Mimo številnih odcepov ves čas hodimo po glavnem (za silo markiranem) kolovozu, ki postane spet bolj cesta. Če imate srečo, čeznjo steče gams. Po 20 minutah se gozdna cesta razcepi; desni krak je markiran, levi pa označen z rdečimi pikami.
Zavijemo na desnega, ki je kljub precejšnji širini spet bolj kolovoz, saj po sredini raste trava. V 10 minutah nas pripelje do znamenja. Levo od njega se skozi drevje vidi ograjen travnik in slišijo glasovi z bližnje domačije. Zatem se gozd odpre, da se pokaže nekaj hiš v bregu in se lepo vidi v dolino (prav tako lepo pa se vidi, da je še precej daleč).
Čez dobrih 5 minut je v desno odcep za Zg. Zavratnik, a to ni naša smer. Čez 10 minut se gozd na levi odpre na travnik in od tu je prelep pogled na Veliki Rogatec. Medtem ko ga občudujemo, lahko zobljemo dišeče gozdne jagode. Še malo in znajdemo se na ovinku makadamske ceste. Preden se ovinek izteče do konca v levo, je na veliki smreki na desni markacija, dobro skrita v grmovju. Na prvem razcepu, kjer bi utegnili zaiti, sta v levo bela puščica in markacija (sicer so markacije precej redke).
Čez slabih 10 minut je treba kar naprej navzdol, čeprav ni označeno (le za nazaj je), nato pa se svet kmalu odpre in desno pod travnikom zagledamo asfaltno cesto. Naša pot se ji ogne levo nazaj v gozd, a le za kako minuto, nato pa asfalt prečkamo in po robu travnika pridemo na travnat kolovoz. Na gospodarskem poslopju pod njim zagledamo markacijo in belo puščico navzdol.
Na domačiji Raduha 28 in drugih poslopjih so markacije, ki nas vodijo med hišami, dokler se ne ustavimo pri ograji. Ni druge – preplezati jo je treba. Markacije nam še nekaj časa kažejo od drevesa do drevesa, potem pa jih na lepem zmanjka in znajdemo se pred drugo ograjo. Ugibanja, ali se je kmet ogradil zaradi ovac, ki se pasejo tam, ali zaradi »nadležnih« pohodnikov, je konec, ko nam domači fant prijazno dovoli spust kar po njihovem travniku. Ta je strašansko strm in na dnu z leve pripelje nanj pot, katere začetek smo nerazložljivo (saj smo se vendar ves čas držali markacij!) izgubili na kmetiji.
Po četrt ure pridemo do kapelice, kjer nas čakajo klopca, nekoliko zastrt pogled na Luče in markirana pot navzdol. Že čez 5 minut se pri kažipotih spustimo na asfaltno cesto tik pred mostom čez Savinjo. Od tam do dobre večerje pa ni več daleč ...
Pot s planine Loka v Luče je kot nalašč za vračanje, za vzpon na Raduho pa bi bila kar prelahka in nekoliko dolgočasna.