Sidebar

🇬🇧/🇺🇸 Cerje

Izleti po Sloveniji » Kras » Cerje

Med vožnjo po Vipavski dolini ste zagotovo že opazili greben, ki se dviguje južno od doline in jo ločuje od Krasa. Najzahodnejši slovenski vrh v tem grebenu je Cerje, neugledna vzpetina, ki bi jo komaj opazili, če ne bi bili pred nekaj leti na njej postavili ogromnega »obrambnega stolpa«. Kljub navidezni neuglednosti je s Cerja čudovit razgled na Vipavsko dolino, Goriško, Čaven in Sveto goro, v ozadju pa v lepem vremenu opazite tudi Julijske Alpe.

Do Cerja so že vsaj od začetka prve svetovne vojne vodile makadamske ceste (na teh hribih so se bile nekatere najbolj krvavih bitk soške fronte), v zadnjem času pa so mimo njega speljali lepo označeno Pot miru po Krasu.

Osnovni podatki

Zahtevnost
Dobro označena, precej položna pot.
Dostop
Na Cerje se boste odpravili s ceste, ki tik ob meji z Italijo povezuje Miren in Kostanjevico na Krasu.
Dolžina
Izhodišče–Cerje: 45 minut
Vrnitev: 30 minut
Skupaj: 1 ura 30 minut
Višina
343 m
Višinska razlika
150 m
Čas obiska
Na Kras se je najlepše odpraviti od jeseni do pozne pomladi, poleti je zagotovo prevroče. Tudi burja vas med hojo ne bo pretirano ovirala, polno moč doseže le na vrhu Cerja.
Priporočam
Na Cerje se lahko po makadamski cesti odpravite v športni obutvi. Če jo boste ubrali po stezah čez kraške travnike, pa dobra obutev, ki drži gleženj, ne bo odveč.
Karta
Goriška, izletniška karta 1 : 50.000

Kratek opis poti

Izlet na Cerje začnete na velikem parkirišču ob cesti, ki povezuje Miren s Kostanjevico. Avtocesto po Vipavski dolini zapustite tik pred mejo z Italijo, se mimo bencinske črpalke zmuznete do križišča, od tam pa sledite kažipotom proti Mirnu. Skozenj se odpeljete po glavni cesti (mimogrede si privoščite še obisk Mirenskega gradu). Za zadnjimi hišami se začne cesta vzpenjati in po nekaj serpentinah dosežete kraško planoto. Ko se cesta malce zravna, vas dobro viden kažipot usmeri levo na Pot miru po Krasu. Avto pustite na parkirišču nedaleč od ceste.

Proti Cerju se odpravite po makadamski cesti skozi redek gozd, ki ga občasno prekinejo kraški travniki. Po kilometru hoje boste morda na levi na borovcu opazili napis »steza«; prihranite si ta posladek za vrnitev in raje počakajte do prvega kažipota, ki vas usmeri levo navzdol na kolovoz. Ta vas zlagoma pripelje v vrtačo, kjer izgine. Ne obupajte prehitro – sledite kažipotu proti spomeniku, nato pa nad njim poiščite stezico, ki se v desno dviguje mimo ostankov topniških položajev na rob kraškega travnika.

Od tam orientacijskih ugank ni več; dobro vidna stezica vas vodi ob obrambnih jarkih, ki jih preraščajo grmički ruja, do makadamske ceste. Tam zavijete levo, na naslednjem razcepu ob kažipotu spet levo in v nekaj minutah boste prišli do Cerja.

Tisti brez občutka za orientacijo lahko uberete tudi lažjo pot – nadaljujete vzpon po makadamski cesti, na prvem križišču zavijete levo, nato pa vas kažipoti vodijo do cilja.

Po krajšem počitku in občudovanju razgleda proti severu (zagotovo boste prepoznali Gorico globoko spodaj, čez dolino pa Čaven in Sveto goro), ki ga lahko v lepem vremenu popestrijo tudi vrhovi Julijskih Alp v ozadju, se lahko vrnete do parkirišča po poti, po kateri ste se povzpeli, lahko pa si privoščite posladek – spust po ozki stezici čez razgledne travnike.

Pogled na Gorico in Vipavsko dolino, desno v ozadju Čaven

Pogled na Gorico in Vipavsko dolino, desno v ozadju Čaven

Steza se začne nekaj metrov pod spomenikom; nanjo vas opozori grdo nakracan napis »steza«. Tudi oznake so podobno kakovostne; srečali boste množico neokusno velikih puščic, ki pa vas zanesljivo vodijo po sicer dobro vidni stezici nazaj proti izhodišču. Ko se steza izteče na zapuščen kolovoz, zavijete levo in se v nekaj minutah znajdete na makadamski cesti, po kateri ste se vzpenjali. Od tod je do avtomobila še dobrih deset minut prijetnega spusta.

Zemljevid poti

Zemljevid kaže pot ki jo je zabeležil GPS sprejemnik. Nikoli ne zaupajte GPS sledem; razglejte se, in uporabite zdravo pamet in zemljevide.