🇬🇧/🇺🇸 Kladivo

Izleti po Sloveniji » Karavanke » Kladivo

Zdaj ko ste na Kofcah (1488 m) že čisto domači, je čas, da se ozrete še nekoliko više. Tam gori desno od planine bo pritegnil vaš pogled precej "strumen" vrh: Kladivo. Gospod Klinar meni, da je »Kwadu« poleg Velikega vrha (2088 m) in najvišjega Košutnikovega turna (2133 m) najmikavnejši cilj v dolgem pogorju Košute. Odlično priporočilo! In še nekaj odlikuje tu opisani pohod: krožna pot vam odkriva venomer kaj novega. Seveda pa se iz tega ali onega razloga lahko vsak čas vrnete po isti poti.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Ne preveč zahtevna, čeprav občasno kar strma pot (vrtoglavim najbrž ne bosta najbolj všeč spusta z obeh Kladiv, pa ni prehudo). Označena je dovolj dobro.

Dostop

Naše izhodišče je planinaKofce, do nje pa se vam ponuja več poti.

Dolžina

Kofce–Kofce gora 1 ura

Višina

Kofce gora 1967 m

Višinska razlika

Kofce–Kladivo 606 m

Čas obiska

Kopni letni časi. Sence ni prida, torej v kaki pripeki ni najprijetneje.

Priporočam

dobre planinske čevlje in pohodne palice.

Zemljevid

Karavanke – osrednji del, 1 : 50.000

Knjige in vodniki

Stanko Klinar, Karavanke, PZS 1997 (602–614, 637–640, 685–690)

Avtor

Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.

Kladivce ...

S Kofc se povzpnemo po širokem travniku in se za trenutek ustavimo pri križu kakih 100 m više (tam lahko tudi »odložimo« tiste, ki bodo ostali na planini), od koder je še nekoliko lepši razgled kot od Doma na Kofcah. Potka vijuga dalje med skalami, ruševjem in v vsakem letnem času drugačnim cvetjem. Po 20 minutah se poslovimo od tistih, ki so se odločili za pot na Veliki vrh; naša se namreč odcepi v desno. Zeleno obrobljene markacije tukaj prepustimo osvajalcem Velikega vrha, ki daleč prevladujejo. Nad odcepom je na rogovili kozolček s kažipoti; naša pot se vzpne v levo. Spomladi nas ob njej razveseljujejo avriklji, alpski kosmatinci, wulfenovi jegliči, velike zaplate resja.

Pot je strma in nekoliko je treba tudi poplezati. V tričetrt ure dosežemo vrh Kofce gore (imenovane tudi Mali turn, Kovca ali Kovca gora). Na njem je mejni kamen in drugega nič. Levo vidimo Toplar (2000 m), za njim pa Veliki vrh. Desno so Malo in (Veliko) Kladivo ((Kleiner) Hainzturm/Hainschturm), Tegoška gora (Hohespitze, 2044 m), Macesje (Breitwand/Breitkopf, 2124 m), Košutnikov turn (2133 m, toda avstrijski podatek za Koschutnikturm je 2136 m) in Tolsta Košuta (Breite/Dicke Koschuta 2057 m; sosedje baje vztrajajo pri višini 2059 m).

Vrnemo se malce niže na T-križišče in zavijemo levo. Pot teče nekaj časa pod grebenom, nekaj časa po njem. Sprva je skalnata in strma, nato pa se v ključih vije po travnatem pobočju. Tu in tam je kak otoček ruševja, rož pa skoraj nič, le resja je kar precej. Odpirajo se pogledi v Avstrijo in na našo stran. Malo Kladivo osvojimo v pol ure. Korošci mu menda rečejo Mali vrh (in Kladivu Veliki vrh). Tudi tu ni ničesar razen razgledov in seveda rož, posebno živo rumenih vednozelenih gladnic. Tak »nič« je pa dobesedno dober za oči.

... in Kladivo

Z Malega Kladiva se spustimo po stezici, ki vijuga med velikimi skalami. Na avstrijsko in slovensko stran je hud prepad. Razgledi so lepi (v obe dolini, nazaj na prehojeno pot in še na Veliki vrh in Košutico ter naprej do Košutnikovega turna), a ko jih uživamo, se je najbolje ustaviti, saj je potka zelo ozka, tako da je treba ves čas skrbno gledati pod noge. S sedla med Kladivoma se v desno po travnati strmini spusti neoznačena pot na planino Šija, po kateri se vrača v dolino kar precej planincev.

V pol ure smo na Kladivu. Na jugu vidimo planini Ilovico in Šijo, na severu pa Srednji kot. Proti Hajnžu se spušča 900 m visoka stena, najvišja v Karavankah in dobro znana alpinistom. Izzivalna štrlina na severni steni kakih 100 m pod vrhom se imenuje Zob; zelo lepo jo je videti z Velikega vrha.  Skrinjica za vpisno knjigo je prazna.

V dolino se seveda lahko vrnemo po isti poti, ampak še raje se odpravimo naprej proti vzhodu, novim dogodivščinam naproti. Po strmi potki se spustimo pod naslednji vrh, Vetrnik, in nato čezenj. Na najbolj izpostavljenih mestih nas čaka jeklenica. Pri vzpenjanju ni posebno koristna, pri sestopanju pa kar precej, le preporedko je ponekod pritrjena, zato preveč niha. Izmenjujejo se vzponi in spusti, ponekod zelo izpostavljeni, saj kot po brvi hodimo med prepadoma na obeh straneh. V pol ure smo iz najhujšega. Pojavita se ruševje in resje, drugih rastlin pa skoraj ni.

Čez četrt ure nas čaka presenetljiv pogled, čeprav zaradi imena Škrbina (1869 m) pravzaprav ne bi smeli biti presenečeni. A ta škrbina je nadvse veličastna: med visokima navpičnima stenama se nam odpre kar malo srhljiv pogled v »brezdanjo« Avstrijo. Kažipoti: Veliki vrh 2 h,  Košutnikov turn 3 h, Pungrat 45 minut. Tudi v tukajšnji skrinjici ni vpisne knjige.

Od planine do planine

Pot naprej je ponekod zaradi plazênja pobočja kar malo nevarna; če bi nanjo stopil kak gospod Trebušnik ali če bi močno deževalo, bi se kar »odkrhnila«. V ključih se spušča po travnatem bregu in pod nogami se spodmika skalnati drobir. Spet je več rož, posebno alpskih kosmatincev, in dosedanjim se pridružijo še mračice. Na levi zagledamo »debeloglavo« skalo Bumbarico; ko se spustimo podnjo in ni več videti tako smešno okrogla, pa se – če se ozremo – desno od nje pokaže zanimiv skalnat rogelj.

Pungrat

Ruševje se zgosti, pojavijo pa se tudi drugi grmi in borovci. Čez 10 minut gremo mimo vodnega zajetja in korita z vodo, nekoliko niže pa je še en studenček, »ujet« v cev; pri obeh se voda potratno zliva na pot. V dolini so še konec maja »morene« snežnih plazov, da je treba gaziti in se pot izgubi. Obidemo jih precej na široko po levi, kjer ni markacij. Ko se nam zazdi, da smo zašli že preveč v levo, se prebijemo desno navzdol skozi goščavo na travnato pobočje, rdeče od telohov in belo od žafranov, s katerega med smrekami zagledamo cesto spodaj na planini. Kadar ni snega, te težave ni, sicer pa ni prehuda. Po 20 minutah srečno sestopimo na planino Pungrat. Na prvi hiši piše Planina Pungrat 1459 m. Zdaj vidimo, kje bi bili prišli na planino, če nas ne bi bili ovirali snežni plazovi; ovinek ni bil posebno velik. Napotimo se kar desno čez travnike, da sekamo (pre)velik cestni ovinek. Pot nadaljujemo po makadamski cesti in pri izhodu s planine leži podrta tabla, ki pravi, da gremo proti planini Šiji.

Šija

Ob tej cesti so spet zeleno obrobljene Knafelčeve markacije. Breg desno nad njo je ves vijoličen od resja. Ko se cesta vzpne nad planino, vidimo spodaj v kotanji majhen kal in planina je pod nami kot na dlani, levo pa se dviga Košuta. V velikem levem ovinku zapustimo cesto, da si skrajšamo pot. Zagrizemo se v breg, poln blagodišečih telohov, zgoraj pa tudi alpskih mastnic in alpskih zvončkov. Z vrha hriba, posejanega s skalami, je prelep razgled. Onkraj njega se vrnemo na cesto. Po 40 minutah zagledamo planino Šijo, daleč pred seboj na levi pa tudi že Kofce. Prikupen kažipot na začetku planine zaznamuje mesto, kjer bi prišli nanjo, če bi se bili spustili v dolino po travnatem bregu s sedla med Kladivoma. Na planini stoji Taborniški dom Rodu Kriške gore Tržič, zavetišče na Šiji, 1528 m.

Tu nam postrežejo s pijačo. Onkraj dvorišča se spet spustimo na cesto. Pod smreko stoji polomljena klop, vsenaokrog in še potem ob cesti pa se belijo velike zaplate alpskih mastnic. Spustimo se do drugega dela planine. Čez cesto tečejo potočki in jo sicer delajo blatno, a se nam oddolžijo z zlatimi šopi kalužnic. Kolesarji z gorskimi kolesi jih najbrž sploh ne opazijo, ko nas prehitevajo v vratolomnem spustu. Ali pač?

Spet na Kofcah

V pol ure smo na planini Kofce, kjer si privežemo dušo z imenitnimi sirovimi ali čokoladnimi štruklji in pijačo. Sedimo pred domom, noge počivajo na klopi, oči pa na prelepih razgledih. Tako tisti, ki glasno ali molče premlevamo, kaj lepega je prinesel ta dan, kot oni, ki ob mrzlem pivu modrujejo in rešujejo svet, smo zadovoljni in složni v prepričanju, da še pridemo.