🇬🇧/🇺🇸 Viševnik

Izleti po Sloveniji » Julijske Alpe » Viševnik

Viševnik je eden od najvišjih vrhov v grebenu, ki ločuje Pokljuško planoto od doline Krme. Po strmem vzponu vas na vrhu čaka čudovit razgled na vrhove okoli Triglava, Pokljuko in Bohinjske gore, tisti z nekoliko več kondicije pa boste lahko od Viševnika nadaljevali pot po pravi visokogorski pokrajini proti Blejski koči ali Vodnikovemu domu.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Strma markirana pot

Dostop

Na Viševnik se bomo povzpeli z Rudnega polja na Pokljuki.

Dolžina

Posamezni odseki:
Rudno polje – Viševnik: 2 uri
Vrnitev na Rudno polje: 1 ura 30 minut
Viševnik – Blejska koča na Lipanci: 2 uri
Lipanca – Rudno polje: 1 ura 15 minut

Višina

2050 m

Višinska razlika

700 m

Čas obiska

Vzpon na Viševnik bo najlepši v pozni pomladi, ko na pobočjih nad smučiščem zacvetijo pogačice, svišči, alpski srobot, kosmatinci in velesa. Celotna pot poteka po golih sončnih pobočjih, zato vzpon v vročih poletnih dneh odsvetujem.

Priporočam

Pot je strma, zato dobra obutev in planinske palice ne bodo odveč.

Karta

Julijske Alpe, vzhodni del, 1 : 50.000, PZS

Vzpon z Rudnega polja

Vzpon na Viševnik bomo začeli z Rudnega polja, ene od najbolj zahodnih Pokljuških planin, do katere vodi z Mrzlega studenca asfaltna cesta čez Pokljuko.

Na Rudnem polju so že v časih avstro-ogrske monarhije postavili vojašnico, nasproti katere je urejeno parkirišče, kjer lahko pustite avto. Tu kažipotov proti Viševniku ne boste našli, edini vas usmerja proti Triglavu. Ker vemo, da je Viševnik bliže Triglava kot Pokljuka, bo kar pametno, da mu sledite in se po gozdni cesti mimo vojašnice sprehodite do smučišča na Pokljuki.

Gozdna cesta vas vodi desno mimo smučišča, do razcepa, kjer se cesta proti Vodnikovemu domu (in Triglavu) odcepi v levo, vi pa nadaljujete pot proti desni, nazaj na smučišče, ki ga prečkate. Na koncu travnatega pobočja zavije makadamska cesta nazaj v gozd, vas pa bo kažipot na Viševnik usmeril levo, na ožji kolovoz, ki se naravnost pod vlečnico strmo dviguje čez smučišče.

Že po prvih metrih vzpona vam bo jasno, kaj vas čaka – pot se neusmiljeno strmo dviguje po smučišču, sonce pa vas ves čas vzpona »greje« v hrbet. A vsaka neprijetnost ima tudi pozitivne plati – dvigujete se precej hitro in že kmalu lahko ob krajših počitkih uživate v pogledu na pokljuške gozdove globoko pod seboj. Visoko nad sabo boste opazili tudi prvi vrh na naši poti – ne razveselite se prehitro, Viševnik je še skrit, Plesišče, ki ga vidite, pa je dobrih 250 metrov nižje od njega.

Na vrhu smučišča se kolovoz, ki ga verjetno uporabljajo za dostop do zadnje vlečnice, spremeni v pešpot, ki upošteva tudi omejitve naših nog, ne samo sposobnosti terenskih avtomobilov – naenkrat se začne pot, ki je prej tekla naravnost navzgor, dvigovati v ključih, kar napravi vzpon precej bolj prijeten. V pomladnih mesecih vas na vlažnih, strmih travnikih nad smučiščem čaka tudi prava razstava pomladanskih rož – beli cvetovi kosmatincev, zlatorumene pogačice, svetlomoder julijski lan in temnovijolični cvetovi alpskega srobota.

Slabih 20 minut vzpona po teh travnikih nas pripelje do manjše planine pod vrhom Plesišča.  Od izhodišča smo se dvignili že dobrih 350 metrov, kar pomeni, da smo ravno na polovici vzpona – več kot dober razlog za krajši počitek.

Viševnik

Po krajšem počitku na planini pod Plesiščem nadaljujemo vzpon proti Viševniku. Pot najprej prečka planino, nato pa se razcepi – desno vodi pot, ki se izogne vrhu Viševnika in čez Kačji rob pelje proti Blejski koči, naravnost po travnatem pobočju pa vodi pot na vrh, ki se začne spet strmo vzpenjati proti grebenu med Plesiščem in Viševnikom. Na teh travnikih boste opazili prve svišče, jegliče in alpske mastnice.

Kratek vzpon nas pripelje na manjše sedlo v grebenu, od koder se prvič odpre razgled proti zahodu – pod nami leži planina Konjščica, za njo Uskovnica, v ozadju se dvigujejo vrhovi okoli Bohinjskega jezera. Rastje okoli nas daje vedeti, da smo se povzpeli nad gozdno mejo – okoli nas rastejo le še pritlikavi borovci, ki pa niso tako gosti, da bi nas pri vzponu resneje ovirali. Nad seboj vidimo tudi že cilj svoje poti – skalnati vrh Viševnika, od koder nas loči še približno 45 minut vzpona.

Pobočje, po katerem hodimo, se najprej dviguje precej položno, že kmalu pa postane pot spet strma in nas pripelje na vzhodni greben Viševnika, od koder se v nekaj minutah po skalnati poti povzpnemo na sam vrh.

Že ves čas vzpona na Viševnik smo lahko uživali v razgledu na Pokljuko, od trenutka, ko smo se povzpeli nad Plesišče, smo lahko opazovali Bohinjske gore, z vrha Viševnika se odpre še razgled na Triglav in njegove sosede, vidimo pa lahko tudi del Bohinjskega jezera – v lepem vremenu je razgled enkraten.

Po krajšem počitku se lahko vrnemo do izhodišča po poti, po kateri smo se povzpeli, lahko pa nadaljujemo izlet do Blejske koče na Lipanci, od koder se vrnemo na Rudno polje.

Še predlog precej krajše krožne poti – z Viševnika se spustimo čez Srenjski preval proti Lipanci, nato pa zavijemo desno na pot, ki se s Pokljuke čez Kačji rob vzpenja na Lipanco, in se po njej vrnemo do Rudnega polja.

Z Viševnika na Lipanco

Pot na Lipanco vodi čez vrh Viševnika, po skalnatem grebenu, ob katerem se spustimo nad strmimi zahodnimi pobočji Viševnika proti Srenjskemu prevalu. Na prevalu se pot razcepi – naravnost vodi pot proti pod Draškim vrhom čez Studorski preval do Vodnikovega doma, pot proti Lipanci pa se spušča desno v kotanjo pod Viševnikom. Markacije so na razcepu precej redke, a že nekaj metrov niže boste ob poti našli prvo markacijo, izgubiti pa se tudi ne morete – nadaljevanje poti čez kotanjo je zelo jasno vidno.

V kotanji pod Viševnikom boste še v sredini junija našli ostanke snega, čez katere boste gazili ob dvigovanju iz kotanje. Nič hudega, sneg je tokrat vaš prijatelj – ob talečem se snegu bodo verjetno cveteli alpski zvončki. Na robu kotanje se z desne priključi pot, ki pelje na Blejsko kočo čez Kačji rob. To pot lahko izkoristite za krajšo krožno pot do Rudnega polja, mi pa bomo nadaljevali hojo po razgibani poti, najprej pod strmimi kamnitimi severnimi pobočji Selišnika, nato pa čez z borovci porasla pobočja proti Debelemu vrhu.

Pot se Debelemu vrhu izogne po vzhodni strani in se začne počasi spuščati, kar opazimo tudi po gostoti borovcev, ki ponekod že kar neprijetno zaraščajo pot. Mimo Debelega vrha pridemo pod Vrh Razora, od koder lahko na sosednjem pobočju že opazujemo pot, ki se vije nad dolino Zgornjega Razorja in po kateri se bomo spustili do Blejske koče.

Pred spustom se pot še enkrat razcepi – levo navzgor vodi pot na Mrežce in Lipanski vrh, mi pa se še naprej položno spuščamo proti Blejski koči. Kmalu spet prečkamo gozdno mejo, borovce nadomesti redek smrekov gozd in hoja postane veliko bolj prijetna. Po dvajsetih minutah spusta se z leve spet priključi pot z Mrežc in le še nekaj sto metrov nas loči od Blejske koče na Lipanci.

Zemljevid poti

Zemljevid kaže pot ki jo je zabeležil GPS sprejemnik. Nikoli ne zaupajte GPS sledem; razglejte se, in uporabite zdravo pamet in zemljevide.