Sidebar

🇬🇧/🇺🇸 Kamnik in Hom

Izleti po Sloveniji » Kamnik in Hom

Kamnik je precej slikovit hrib, malo drzen; zaradi skalnatega vrha in prepadnih pečin, v katerih se preizkušajo tudi plezalci, si ime kar zasluži. Hom pa je bolj pohleven, a ponuja lepe razglede (ker je pač holm: le grič, hrib, zemljepisci pa imenujejo holmi osamelce in taki se ponašajo z razgledom). Kadar se boste odpravili v Posavsko hribovje, ju lahko povežete v prijeten izlet.

Osnovni podatki

Zahtevnost
Pot ni zahtevna, le označena je ponekod slabo ali pa sploh ne.
Dostop
Parkiramo pri tovarni Minerva v Zabukovici.
Dolžina
Minerva−Jager: 1 ura
Jager−Kamnik: 50 minut
Kamnik−Baloh: 1 ura 10 minut
Baloh−Hom: 35 minut
Hom−Minerva: 1 ura 30 minut
Skupaj: 6 ur
Višina
Kamnik 856 m
Višinska razlika
Zabukovica–Kamnik: 520 m
Čas obiska
Če ne bi bilo orientacijskih težav, bi šlo v vsakem vremenu; ne vem pa, ali je pozimi zgaženo.
Priporočam
pohodne čevlje in palice.
Zemljevid
Posavsko hribovje – zahodni del, 1 : 50.000
Knjige in vodniki
Marjan Pergar, Posavsko hribovje (170, 180−184)
Avtor
Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek

Po znanem začetku nekaj orientacijskih zadreg

Za izhodišče nam bo spet parkirišče pri Minervi v Zabukovici, tako kot pri pohodu na Gozdnik in Kotečnik. Od tam se napotimo čez potoček Artišnico in takoj za mostom desno po cesti proti Pongracu (podrobnosti glejte pri Gozdniku in Kotečniku). Pred tablo za konec Zabukovice še enkrat prečkamo Artišnico in gremo mimo pekarne Uduč. Nad cesto je lep brezov gozd. Čez četrt ure pridemo do mostička levo čez Artišnico (kažipoti Grobišče talcev ter LD Gozdnik 1 h in Gozdnik). Tja smo zavili, ko smo šli na Gozdnik in Kotečnik. Onkraj mostu pri grobišču bi tudi lahko parkirali.

Pot nadaljujemo po cesti mimo ostankov Klemenovega mlina, kjer je ribnik s postrvmi, in Pongraca 116a, kjer ob ostanku stare peči stoji velika preša. Po 10 minutah zagledamo na električnem drogu markaciji na mestu, kjer bi po zemljevidu in vodniku morali zapustiti asfaltno cesto po poti v desno. Lesena tablica brez napisa na drevesu ob tej poti je bila morebiti nekoč res planinski kažipot. Naloga markacij je najverjetneje prepričati pohodnika, naj se vzpenja dalje po cesti, in ko se klanec malce položi, je nasproti Pongraca 139 v desno neoznačen makadamski odcep mimo Pongraca 117a. S te gozdne ceste zavijemo levo k hiši, ki jo še gradijo (marca 2007) in za katero stoji podirajoča se lesenjača. Če od tu po naključju pogledamo navzgor v gozd ravno v pravo smer, zagledamo naslednjo markacijo. Po gozdu ležijo velike skale. Čez dolino vidimo nazaj k Šteflaku in k hiši, za katero smo na poti na Gozdnik videli celo polje teloha. Po kakih 20 minutah se vrnemo na gozdno cesto in takoj se z nje odcepi v levo gozdna steza, na drugem večjem drevesu pa nas pričaka stara markacija. Iz gozda stopimo pri hiši, pri kateri se cesta konča, naša pot pa pelje levo v breg mimo slabe preže. Nekoliko v desno s poti stoji stara hiša, kakršne naj bi bile značilne za te kraje (spodaj zidana, zgoraj lesena), zraven pa je šupa ali garaža. Za njima so skale, iz pipice pa lahko pijemo kar tako ali iz »priloženega« kozarčka.

Vrnemo se na pot. Po kakih 5 minutah markacija in puščica kažeta v ne prav jasno smer – naprej po kolovozu ali desno v hosto. Odločimo se za slednje. Po jarku, nastlanem z listjem, hodimo po levem robu gozda. Levo pod nami se nadaljuje kolovoz, mi pa gremo po stezici, ki se ji z desne priključi drug kolovoz. Z njega vidimo v sosednjem bregu na levi kmetijo. Takoj nato z desne priteče še en kolovoz in nadaljujemo po njem. Za nazaj ni oznak; kdor bi se želel vračati po isti poti, bi si moral vse zapomniti ali pa obnoviti spomin na pravljico o Janku in Metki in si pot označevati s kamenčki. Načeloma je nazaj grede vedno prava desna pot. Po četrt ure gremo desno nad Jagrom (kmetijo, ki smo je prej gledali s sosednjega brega) po širokem kolovozu. Tu je nazaj grede prava pot izjemoma leva, ne desna: ne mimo Jagra, ampak v gozd (seveda pot spet ni označena). Nekaj deset metrov nad mestom, kjer pridemo iz gozda, je desno na drevesu ostanek napisa Zabukovica (nazaj) z markacijo (drevo se je že razraslo). Zdaj smo na sedlu s kažipoti: v levo je 2 h do Gozdnika po cesti, po kateri se pride nazaj v Zabukovico, od koder se sem marsikdo pripelje z avtom, naprej 2 h do Mrzlice (mimo Počivalnika), desno pa pol ure do Kamnika (po vodniku 1 h), 2 h do Goljave (vodnik in nekateri napisi jo imenujejo Golava) in 2 h do Homa. Na tem križišču je šest cest in poti. Naša je prva desno. Po vodniku je to dobro markiran del Savinjske poti (res ima oznako S).

Kamnik

S sedla nas kolovoz pripelje na sleme, kjer zavije desno, naša steza pa se po nekaj deset metrih strmo vzpne v levo. Tu raste veliko zimzelena. Po slabe pol ure pridemo pod skale in čez četrt ure do skalnega pomola, s katerega je v lepem vremenu najbrž razgled. V 10 minutah smo na vrhu.

Vrh Kamnika

Vrh Kamnika

Bivak

Bivak

 

Na vrhu Kamnika stoji majhen bivak. Napis pravi: Bivak Stanka Kotnika na Kamniku 861 m prijatelji Šon Oblak Petek Čadej. Da se podatki (v tem primeru o nadmorski višini) na zemljevidih, v knjigah in na vrhovih ali pri kočah razlikujejo, sem se že "navadila", zanimivo pa je, da nadmorska višina, napisana na kraju samem, v večini primerov presega "uradno". V bivaku je tudi vpisna knjiga. Pred njim so kažipoti: naprej Hom 1½ h in Goljava 2 h, nazaj pa Mrzlica 2½ h in Gozdnik 2½ h. Za kaj več na vrhu skoraj ni prostora. Upoštevaje strmino je mimo Jagra gor in mimo Baloha dol kar prava izbira. Pohod je priporočljiv v suhem vremenu, saj so sicer črna humusna tla, korenine, skalni drobir in skale precej spolzki.

Mimo "hiše palčkov" (pri Balohu)

Z vrha se napotimo navzdol proti Homu. Po 40 minutah se onstran doline, ki se ji bližamo, že vidi naš naslednji cilj, tudi zvonik cerkve. V 10 minutah pridemo do športnega plezališča. Spuščamo se med redkimi visokimi ravnimi bukvami. Čez slabih 10 minut se znajdemo med brezami Tenčkove ravni. Blatna steza se vije med visoko suho travo. Tako kot pod Kotečnikom je precej bodik (božjega lesa). Čez 10 minut se mimo vodnega zbiralnika, na katerem piše, da je nazaj do vrha Kamnika ura hoda, spustimo na kolovoz, ob katerem so na debeli smreki puščica in markacija, kažipot za Kamnik in znamenje za plezališče. Niže je še en zbiralnik, iz njega pa je napeljana cev, po kateri se voda zliva kar pod cesto. In že smo pri Balohu (Matke 52), kjer je nazaj v levo kažipot za Goljavo (1 h) po kolovozu pod našim. Pred hišo stojijo brezovi palčki in vozički z rožami.

Brajda in trobentice

Brajda in trobentice

Plezališče

Plezališče

Lepo označene smeri

Lepo označene smeri

 

Tu se začne lepo vzdrževana makadamska cesta. Levo vidimo Gol(j)avo, desno Hom, med njima pa Matke. Po nekaj minutah pridemo pri razpelu in kažipotih (Kamnik 1 h in obledel ali prebarvan Golava 1 h) na križišče z asfaltnimi cestami: leva se spušča v Matke, srednja vodi k hiši, desna pa se vzpenja v Griže (1 h). Po slednji se napotimo mi in jo čez kakih 50 m zapustimo v levo po cesti proti Homu, do katerega naj bi bilo še pol ure. Nazaj je usmerjen kažipot za Prebold. Z asfalta zavijemo desno skozi gozd in čez travnik do lesene lope (10 minut nad križiščem), na katere tleh je v beton vrezana letnica 1996 in v kateri so dve klopi in miza. Po kolovozu obhodimo vinograd, spomladi rumen od trobentic, na njegovem koncu pa zavijemo levo na gozdno stezo. Čez 10 minut smo na cesti. Kažipoti: Kamnik 1½ h, Goljava 2 h, Mrzlica 3½ h, Gozdnik 3½ h. Cesta ni več asfaltna. Prečkamo jo, a čez 5 minut smo spet na njej. Markacij ni več; po uhojeni stezici nadaljujemo naravnost navzgor. Po 10 minutah pridemo znova na cesto, tokrat tik pod vrhom.

Hom

Na Homu nad Savinjsko dolino stoji Dragov dom na Homu (Matke 44a, 605 m) poleg cerkve sv. Magdalene iz druge polovice 14. stoletja. Planinsko društvo Zabukovica je uredilo planinsko postojanko v nekdanji mežnariji; dom so odprli leta 1967 in ga poimenovali po Dragu Ocvirku (1891−1976), takrat enem najstarejših in najbolj požrtvovalnih članov društva. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so dom posodobili in razširili. Odprt je ob sobotah, nedeljah in praznikih. V njem lahko tudi prespite. Poleg stoji »Dom Ivana Potočnika« (to je hišica – šank, poimenovana po Ivanu Pinterju, po domače Potočniku, oskrbniku Dragovega doma, ki jo je postavil). V domu visi uokvirjena pesem: Ni gora visoka, le hrib je naš Hom, / krasita ga cerkev, ob njej Dragov dom. / Zabukovški dom je lepo urejen, / vedno te cvetje pozdravlja ob njem. / Planinec pozdravljen! Lepo boš sprejet, / uživa s terase pogled na ta svet. / V. P. (Vera Pipan iz Griž, pove oskrbnik). Ivan »Nadhomski« Pinter je bil Savinjčan leta 2003 po izboru poslušalcev radia Goldi. Gasilci so mu posvetili pesem, z ženo Dragico sta ob 10. obletnici dobila priznanje od PD Planika Maribor. Torej smo tam menda v dobrih rokah.

Cerkev sv. Magdalene na Homu

Cerkev sv. Magdalene na Homu

Hom je precej razgleden. Na jugozahodu se dviga Golava, na njeni desni pa vidimo Savinjsko dolino proti Preboldu, Braslovčam in Polzeli, Goro Oljko, Dobrovlje in Golte. Proti severu se za Savinjsko dolino s Šempetrom in Žalcem razteza Ponikevska planota, za njo se dvigajo Paški Kozjak, Uršlja gora in Pohorje. Na severovzhodu so Celjska kotlina, Konjiška gora in Boč. Na vzhodu se dviga Bukovica, pred njo sta naselji Griže in Migojnice, vidimo pa tudi Donačko goro in Malič s stolpom RTV. Na jugu so gozdnata pobočja Gozdnika, Kamnika in Mrzlice. Samo lepo vreme morate imeti; nama ni bilo naklonjeno.

Konec in "odkritje" za začetek kdaj drugič

S Homa se spustimo po cesti mimo spomenika planincu Ediju Oblaku, ki se je tu smrtno ponesrečil leta 1971. Po cesti se pride na Kamnik, na Mrzlico in v Zabukovico, po levem odcepu pa v Griže in Šempeter. Mi gremo še malo po cesti in nato po bližnjici mimo Matk 44 (Mežnar). Po 20 minutah se znajdemo pri zbiralniku na parkirišču. Prečkamo ga in odtlej je cesta asfaltna, a mi se napotimo desno nad njo v gozd. Mimo krmišča za divjad smo v nekaj minutah na prej omenjenem asfaltu. Na hiši pod cesto sta nejasna kažipota za Hom in Griže. Cesto prečkamo ter se spustimo levo od te hiše mimo brajd in po strmem travnatem bregu ob električnih drogovih, kjer se že pokaže ne najbolj razločna steza v travi. Da smo na pravi poti, nam da vedeti tudi star kažipot za Hom. Ob žičnati ograji pridemo do še komaj opaznih lesenih stopnic ob hiši Pongrac 46b, ki nas po četrt ure »odložijo« na asfaltno cesto v Zahomu.

Po njej zavijemo levo navzdol in po dobrih 5 minutah mimo razpela, »okrašenega« s križi iz pivskih zamaškov. Onstran ceste sta na električnem drogu kažipota: gor Hom ½ h, dol Bukovica 2 h. Na drogu piše Zabukovica. Gremo čez travnik do prve hiše (Pongrac 52), čez njeno dvorišče, onstran katerega je na kozolcu spet markacija, in po dovozni poti na asfaltno cesto. Po njej pridemo do toplarja in mimo zasilne garaže z markacijo pri hiši št. 61 (Uprodnik), kjer je konec asfalta in se začne makadam, ki se počasi vzpenja. Za domačijo Pongrac 62 zavijemo levo (markacija na žlebu). Čez dobre četrt ure pri preži stopimo v gozd. Prečkamo več potočkov in končno spet naletimo na markacijo. Po blatni poti so ponekod položena brunca. V 15 minutah stopimo iz gozda na neoznačen kolovoz, ki se po kakih 20 m v levo priključi cesti. Pred priključkom je zapornica. V nasprotno smer ni označeno, kje je treba v gozd (po najbolj desni, najslabše vidni poti). Na makadamsko cesto zakoračimo pri veliki zeleni preži. Tu lastniki ne dovolijo parkirati (če bi koga zamikalo, da bi se pripeljal do sem). Po cesti se spustimo desno v vas. Pri hiši (»gradu«) nasproti brezovega gozdička v hribu na drugi strani asfaltne ceste, po kateri smo zjutraj šli iz Zabukovice, stopimo na asfalt (tudi tu ni oznak).

S tega mesta se vidi vse, na kar zjutraj še nismo bili pozorni: zapornica, velika zelena preža in Kamnikov skalni rob. Zdaj bi znali na pot tudi od tu; ko zagledamo vse našteto, takoj za prvo kmetijo zavijemo desno v breg. Ampak to bo kdaj drugič. Od tu smo v 10 minutah spet pri avtu.