🇬🇧/🇺🇸 Krvavica

Izleti po Sloveniji » Posavsko hribovje » Krvavica

Med vožnjo po spodnji Savinjski dolini ste morda na jugu že kdaj opazili nenavaden štirioglat čok, ki se dviga vzhodno od nekaj višje (spodobno grebensko oblikovane) Čemšeniške planine. Ta čok ima poleg popolnoma nepričakovane oblike še strašljivo ime (Krvavica), na njegovem vzhodnem in zahodnem pobočju pa boste našli tudi previsne stene nenavadne rdeče barve, čez katere naj bi bili pahnili legendarno Veroniko Deseniško ... več kot dovolj razlogov torej, da si to čudo ogledate pobliže.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Dobro označena precej strma in občasno blatna pot. Spust skozi Tesen graben priporočam samo iskalcem brezpotij, grap ali adrenalina, vrnitev mimo Zabrložnika pa je prav prijeten sprehod.

Dostop

Na Krvavico vodita markirani poti iz zaselka Ojstrica in od Zajčeve koče.

Dolžina

Ojstrica–Krvavica: 1 ura
Vrnitev mimo Zajčeve koče: 1 ura in pol
Skupaj: 3 ure

Višina

909 m

Višinska razlika

510 m

Čas obiska

Na pot se odpravite v kopnih razmerah; po dežju bo pot nemarno blatna.

Priporočam

Dobra obutev je obvezna, planinske palice pa priporočljive. V sezoni klopov je sredstvo za odganjanje mrčesa priporočljivo, ob spustu skozi Tesen graben pa obvezno.

Zemljevid

Posavsko hribovje, zahodni del, planinska karta 1 : 50.000

Avtor

Opis vrnitve mimo Zabrložnika kakor tudi nekaj podatkov o Zajčevi koči je prispevala Mojca Luštrek.

Vzpon iz Ojstrice

Markirana pot na Krvavico se začne že v Taboru, vasi na južnem robu Celjske kotline, dosti bolje kot hoditi po asfaltu pa se je z avtomobilom pripeljati do Ojstrice, zaselka ob istoimenskem potoku.

Štajersko avtocesto zapustite na izvozu Vransko, na stari magistralni cesti zavijete proti Žalcu, čez nekaj kilometrov pa takoj za mostom čez Bolsko desno proti Taboru. V Ojstriški vasi sledite oznakam za Tabor, v Taboru pa tistim za Črni Vrh. Tako boste zanesljivo prišli do Lok, zadnje vasi na poti. Na razcepih v Lokah vztrajajte na desni asfaltni cesti, ki vas bo pripeljala do stare šole (na njej boste pod napisom Šola opazili obledel napis Volksschule – Lakdorf). Če se boste vračali mimo Zabrložnika, pustite avto pred šolo, drugače pa se odpeljite še slaba dva kilometra naprej do zaselka Ojstrica.

Asfaltna cesta vas za Lokami pelje mimo kapelice, nato pa na čudnem trikotnem krožišču zavijte na levi (makadamski) krak (smer Presedlje). Na začetku gozda so ob cesti tri manjša parkirišča; če se boste odpravili le na Krvavico, izberite zadnjega, če boste naredili krožno pot, pa se čimprej ustavite (da ob vrnitvi ne bo preveč nepotrebne hoje).

Makadamska cesta ob Suhem potoku vas pripelje do začetka steze na Krvavico, ki je lepo označena z rdečim kažipotom. V mokrem precej blatna in spolzka steza se v ključih hitro dviga po strmem pobočju in vas v dobrih dvajsetih minutah pripelje na greben. Temu sledite le dobrih sto metrov, nato pa steza spet zavije na desno pobočje in vas po krajšem strmem vzponu pripelje do razkošnih skalnatih travnikov, poraslih z redkimi drevesi.

Pozor: pod temi travniki so previsne skale na vzhodnem delu Krvavice. Zdrs nikakor ni priporočljiv.

Po krajšem strmem vzponu se znajdete pod previsnim skalnim skokom, markacije pa vas usmerijo skozi zanimivo naravno okno (zavarovano z jeklenico in klini).

Nad oknom se steza hitro položi in vas v nekaj minutah pripelje na vrh, od koder se odpre čudovit pogled na Celjsko kotlino, Čemšeniško in Menino planino ter druge vrhove Posavskega hribovja, v ozadju pa boste v lepem vremenu opazili celo Kamniško-Savinjske Alpe.

S Krvavice do Zajčeve koče

Po počitku na vrhu Krvavice se lahko vrnete v dolino po poti, po kateri ste se povzpeli, če si želite nekaj daljši izlet, pa se odpravite še do Zajčeve koče. Od tam lahko ljubitelji grap preizkusite spust skozi Tesen graben, drugi pa se spustite mimo Zabrložnika.

Če ste se odločili za krožno pot, se spustite po markirani poti, speljani po strmih travnikih na severni strani Krvavice. Minuto ali dve boste lahko še uživali v razgledih, ki jih kmalu skrije redek gozd. Pot se hitro spusti do gozdne ceste (veliko parkirišče in stenčas PD Tabor kažeta, da se nedeljski pohodniki do tam pripeljejo z avtom), kažipot proti Zajčevi koči pa vas usmeri levo, na rahlo spuščajoč se kolovoz.

Po prvem spustu se markirana pot odcepi s kolovoza in vas v dobrih desetih minutah hoje po prijetni, zložno vzpenjajoči se stezici, speljani skozi smrekov gozd, pripelje do Zajčeve koče (odprta je le ob koncu tedna). Nekoč je bila to Zajčeva domačija, ki se je obdržala do leta 1960. Mladinski odsek PD Vransko-Tabor jo je leta 1974 kupil ter obnovil in uredil kot planinsko postojanko. Obnovo je dokončalo samostojno PD Tabor, ki je ohranilo značilno arhitekturo in ime domačije ter kočo odprlo 3. 8. 1980. Leta 1982 so napeljali elektriko. Koča stoji sredi gozda (ni razgleda) nad Tesen grabnom (slikovito hudourniško sotesko, po kateri vodi tudi zahtevna planinska pot; to je raj za vse, ki ljubijo mir in neokrnjeno naravo, menda eden najlepših kotičkov Spodnje Savinjske doline).

Tesen graben

Pot v Tesen graben se začne zahodno od koče (če stojite pred kočo in gledate v dolino, se odpravite po levem, bolj zapuščenem kolovozu), kjer vas stara obledela puščica (tu že lahko zaslutite, kako dobro vzdrževana je ta pot) pošlje na ozko stezo, ki se po z reso poraslem pobočju hitro spušča proti potoku, ki ga slišite globoko pod seboj. Pred kolovozom, ki ga prečkate, vas čaka celo stara lesena lestev, nekaj metrov v levo pa spet obledela puščica.

Naslednji spust po stezi vas pripelje do potoka, ki ga prečkate, kratek sprehod po položnem kolovozu pa se konča na gozdni cesti, kjer vas čakajo tudi čisto nove markacije. Navdušenje žal ni na mestu – na dveh razcepih vas markacije zanesljivo usmerjajo (nazadnje se znajdete na blatnem kolovozu), nato pa izginejo v neznano; ostanejo vam le še stari ostanki bele in rdeče barve in košček lesa, pribit na drevo (pazljivo oko lahko z njega razbere tudi odtise svinčnika, ki je nekoč nanj napisal Tabor), ki vas usmeri desno, na stezo, ki se po pobočju spusti proti potoku.

Med tem spustom se boste tisti bolj previdni začeli spraševati o smiselnosti svojega početja – steza postaja vse bolj zaraščena, čeznjo ležijo stara podrta drevesa, ko pride do skalne pregrade, skozi katero si je potok utrl pot, pa dokončno izgine. Brez panike, po pošteni dozi autana se po vlažnih kamnih spustite mimo skal in za pregrado boste opazili ostanke steze, ki pelje naprej ob potoku.

Naslednjič bo steza izginila v bližini previsnih balvanov. Z malce domišljije jo boste spet zagledali čez dobrih 30 metrov na levi strani potoka (vmes vas seveda čaka skakanje čez potok), od tam naprej pa ni več zapleteno – po melišču pod podorom so dobro vidne stopinje, pred vami pa se onkraj neprijetno zaraščenih močvirnih tal svetlika kolovoz. Ta vas pripelje do kmetije Hrastnik, od koder se lahko do izhodišča vrnete na dva načina:

• Če še niste nabrali zadosti klopov, zavijte levo na kolovoz, ki se ob robu gozda spušča naravnost proti makadamu, na katerem ste parkirali.
• Vsi drugi se po makadamu spustite do asfalta. Tam zavijete levo in se (z nekaj manj klopi) sprehodite do avta.

Spust mimo Zabrložnika

Precej lepša pot v dolino vodi od Zajčeve koče mimo Zabrložnika. Pod kočo se spustite po poti v desno ter nekaj časa hodite med gozdom na desni in travnikom na levi. S poti je lep pogled na Krvavico in Brložen. Čez 5 minut pridete na gozdno cesto. Desno pelje na Vrhe, vi pa se napotite levo navzdol. Tu stoji po vsem videzu zapuščena domačija (Miklavž pri Taboru 56). Vso pot boste videvali označene kolesarske poti. Prej kot v 5 minutah napravi cesta oster desni ovinek in tu jo zapustite po kolovozu naravnost (levo od ceste) v gozd. Kolovoz zavije desno h kmetiji, vi pa spet naravnost (levo od ceste) v gozd.

Kolovoz se zoži v stezo, ki teče nad omenjeno kmetijo (Zgornji Zabrložnik). Čez kakih 10 minut imate na voljo tri poti: desna vodi h kmetiji, leva pa se preveč zažene v breg, zato se odločite za srednjo navzdol in šele čez čas se bodo pojavile oznake. Steza je kar precej zaraščena. Čez 5 minut pridete še do ceste k Spodnjemu Zabrložniku; prečkate jo in se spustite po travniku, po katerem vas vodijo markacije na jablanah. Takoj ste spet v gozdu.

Pot ni posebno strma, je pa precej skalnata in prst je rdeča (že ves čas spusta). Po 20 minutah pridete do zapuščene domačije Šekovar (Miklavž pri Taboru 62). »Krasi« jo kup kamenja s pločevinastim stolpom, ki naj bi najbrž spominjal na Aljaževega. Nadaljujete vzdolž hiše mimo klopce in trte, ki pleza po drevesu, na jablanah malo naprej pa so spet markacije. Takoj nato je nad koruzno njivo levo navzdol kažipot za Tabor in na koncu travnika pri velikem kostanju (tu jih je kar precej) spet zavijete desno v gozd.

Pot je ves čas dobro označena. Čez 5 minut boste zaslišali šum Konjščice in nedolgo zatem boste že v dolini med travniki, njivami in sadovnjaki. Desno stoji domačija, vi pa zavijete levo. Takoj pridete na gozdno cesto in kmalu prečkate Konjščico. Kažipot pravi, da je nazaj do Zajčeve koče poldrugo uro hoda, po asfaltni cesti pa 4,5 km vožnje. Zavijete levo na to cesto proti Lokam in po 10 minutah pridete pri kapelici in gostilni v vas. S te strani je lep pogled nanjo, posebno na slikovite Nograde s kužnim znamenjem nad njo. Če imate srečo, vas na začetku vasi pozdravijo še radovedne koze. Na križišču zavijete levo proti stari šoli, kjer vas čaka avto.

Zemljevid poti

Zemljevid kaže pot ki jo je zabeležil GPS sprejemnik. Nikoli ne zaupajte GPS sledem; razglejte se, in uporabite zdravo pamet in zemljevide.