🇬🇧/🇺🇸 Goli vrh na Šavnicah

Izleti po Sloveniji » Kamniško-Savinjske Alpe » Goli vrh na Šavnicah

Goli vrh je najvišji vrh jugovzhodnega dela vršne planote Menine, imenovanega Šavnice (tudi Ščavnice). Tako je pisalo v starem vodniku po Kamniško-Savinjskih Alpah. Novi pa Šavnice enači z Golim vrhom. Kakorkoli, ta lepi, opazni vrh je zelo razgleden in prav vabi k sebi, pa vendar ni posebno obiskan. Če nimate radi gneče, vam bo gotovo všeč.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Nezahtevna, večinoma markirana, le občasno precej strma pot.

Dostop

Na Goli vrh pridemo iz vasi Volog v bližini Gornjega Grada.

Dolžina

Volog–Goli vrh: 2 uri 30 minut
Vrnitev: 1 ura 45 minut (deloma po cesti)
Skupaj: 4 do 5 ur

Višina

1426 m

Višinska razlika

1020 m

Čas obiska

Na pot se lahko odpravite v vseh letnih časih, a ne v mokrem, saj so trave in podrast previsoki. Pozimi pot skoraj zagotovo ne bo zgažena.

Priporočam

Pot je občasno strma (dobra obutev in planinske palice zato ne bodo odveč) in precej zaraščena (poleti vzemite s seboj sredstvo za odganjanje mrčesa; kratke hlače niso najbolj posrečeno oblačilo).

Zemljevid

Posavsko hribovje – zahodni del, 1 : 50.000

Avtor

Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.

Koordinate

Vrh: 46.248208,14.859629

Zemljevid poti

Vzpon iz Vologa

V Gornjem Gradu zavijemo pred bencinsko črpalko desno v smer Nazarje. Prečkamo Dreto in Kropo in se pripeljemo v Bočno. Prva vas za njo (2 km) je Volog. Takoj za mostom pred avtobusno postajo zavijemo desno in se peljemo mimo oznake Lahka pot na levi do zadnje kmetije na koncu ceste. Prijazni mladi gospodar nam dovoli parkirati ob gospodarskem poslopju. Domačija Podgoršek, označena na zemljevidu, je predzadnja. Izhodišče ni označeno; napotimo se po kolovozu med toplarjema proti hišam, ki jih je videti pred gozdom.

Pri Vologu 23 je na jablani prva markacija, pri številki 24 pa zavijemo desno in nato levo od nje čez travnik v gozd, na začetku katerega je tudi markacija. V gozdu smo v 10 minutah. Zelo hitro ga je konec in naslednja markacija nas pričaka na skali na travniku. Povzpnemo se po njem in na koncu je ograja, ki jo zlahka preplezamo (zdi se, da je tisti del prav namenjen prehodu). Na prvem drevesu (orehu) levo je pod vejami skrita naslednja markacija. V travnati grapi pa se belo-rdeče oznake kar izgubijo. Gospodinja iz hiše nad njo nas napoti okoli vogala (obledela markacija na bližnji kapelici priča, da je pot nekoč tekla nekoliko drugače) k naslednji domačiji, k Jaršniku (Rovt pod Menino 37). Nad Jaršnikom zavijemo s ceste levo v breg.

V četrt ure smo pri Dražniku (Rovt pod Menino 34), kjer je na hišnem vogalu markacija. Pri zgornjem gospodarskem poslopju pridemo na kolovoz in po njem zavijemo levo mimo kozolca proti gozdu. Na začetku ozkega travnika nas puščica usmeri po njem tik ob robu gozda, vzporedno pa po gozdu teče neoznačena in precej zaraščena potka.

Čez četrt ure se ozki travnik razširi v kotanjo, nad katero se pasejo ovce pod domačijo Zgornji Vrclovnik (tudi Viclovnik, Beclovnik).

Markacij ni videti; odpravimo se kar po travniku navzgor. Takoj ko prvič dosežemo gozdno cesto, za kupom gramoza bolj ko ne po naključju opazimo pod grmovjem dobro skrito veliko novo markacijo na skali, a pri njej ni nobenega prehoda ali potke v gozd. Zato gremo malo desno po cesti in čez nekaj metrov se v levo nazaj odcepi kolovoz. Kmalu nas na levi preseneti markacija, pri kateri naj bi se na kolovoz očitno priključila pot od markirane skale ob cesti. Toda tu ravno tako ni videti nobenega prehoda navzdol. Res skrivnostno!

Do izvira Bočnice

Odtlej je pot markirana, torej naj bi vendarle prišli na kolovoz prav po (vsaj spodaj in zgoraj) označeni neprehodni gošči. Po nekaj korakih nas bela puščica napoti desno v breg na stezo, popolnoma zaraščeno s travo; tudi koprive niso posebna redkost. Markacije so nove, a je treba paziti nanje, kajti slabo prehodna pot včasih zavije tudi v nepričakovano smer. Vztrajno se vzpenja, čeprav ne prehudo. Približno v pol ure, ko steza skoraj ni več vidna (k sreči pa so markacije številne in razločne), zavijemo levo. Vzpnemo se na slabo gozdno cesto ali dober kolovoz in nadaljujemo v desno. Čez minutko se znajdemo na velikem križišču. Drugič prečkamo gozdno cesto, ki teče desno navzdol in levo navzgor (ta je vozna), onkraj nje pa se vzpne naša markirana (ta ni ravno vozna; na zemljevidu je še ni, vrisana pa je markirana pot). Od tu se strmina poveča.

Odcepov je veliko, a držimo se glavne (markirane) poti. Ta že kmalu zavije desno, mi pa se povzpnemo levo po visoki podrasti. Diši po čemažu (v dolini bi rekli, da smrdi po česnu). Po 10 minutah nas nekaj stopničk tretjič pripelje na gozdno cesto tik pred razcepom. Krak, na katerega smo prišli iz gozda, se v desno slepo konča, na levi pa se ravno na ovinku priključi cesti, ki vodi iz doline na Korte. Na tem ovinku se odcepi v gozd naša potka (nekoliko više je na drevesu markacija). Tu se šele razbohoti čemaž! Po širokem kolovozu se nam prvič ni treba prebijati skozi visoko in bujno podrast. Strmina nekoliko popusti.

Čez četrt ure četrtič prečkamo gozdno cesto. Levo navzdol vodi v Korte, desno pa se slepo konča. Po kakih 50 m zavijemo desno in pridemo na manjšo jaso, na kateri so s koprivami zaraščeni ostanki nekakšnega objekta. Prečkamo travnat kolovoz. Pot postane tu in tam skalnata in spet nekoliko bolj strma. Kakih 5 minut nad travnatim kolovozom je ob poti zelo skromen partizanski grob. Po 5 minutah prečkamo še en opuščen kolovoz in zaslišimo šum vode. Če stopimo nekoliko desno s poti, vidimo ozke pramene Bočnice, ki se zlivajo v širše in se stekajo v grapo (na zemljevidu je narisana levo od poti). Ko prečkamo še en travnat kolovoz, se steza, mehka od iglic, zoži in kmalu zagledamo tablo Izvir Bočnice (1208 m). Spustimo se desno na razmočeni breg, iz katerega teče več izvirov dobre vode. Brez skrbi se odžejamo.

Na Šavnice in Goli vrh

Od izvira se vrnemo na pot. Malo naprej prečkamo še en opuščen kolovoz, ki se, kakor se zdi, tu konča. Vzpenjamo se v zelo dolgih ključih (izvir Bočnice je med prvim in drugim). Hodimo po ozki, a prijetno mehki listnati potki. Lahko si jo skrajšamo po neoznačenih bližnjicah. Čez dobrih 5 minut se pot spet začne bolj dvigati in zadnjih 10 minut se zelo strmo vzpenjamo do roba planote. Tik pod robom je vse modro glavičastih repušev.

Na ravnici je ograjen partizanski spomenik, ob njem pa na sušici kažipoti proti Šavnicam (levo gor), Domu na Menini (desno dol) ter Vologu in Šmartnemu (od koder smo prišli). Onkraj spomenika je v globeli precejšen kal. Ob našem obisku živine ni bilo videti, bili pa so sveži dokazi, da je bila še pred kratkim tu. Nekoliko bolj proti Menini so se pasli konji.

Pot nadaljujemo levo od spomenika. Na vrhu prvega vzpona je ograja, ob njej pa napis, da so Šavnice varovano območje in da je paša prepovedana. Gozd se zredči in konča; planina je posejana s smrekami in koničastimi skalami. Med obilico cvetja je na začetku posebno veliko lučnikov.

V 10 minutah smo na Golem vrhu, kjer se kljub izrecni prepovedi pridno pase radovedno govedo z odlično prebavo. Vpisna skrinjica je slikovito pritrjena na eno izmed skal, ki krasijo vrh. Lahko posedimo na kaki skali ali v mehki travi, opazujemo živino (in živina nas) in uživamo v lepem razgledu.

Vrnemo se po isti poti, lahko pa se zaraščenim mestom ognemo po gozdni cesti, ki smo jo med vzpenjanjem večkrat prečkali. Na spodnjem križišču (kjer smo gor grede prišli na gozdno cesto drugič) moramo biti pozorni, da ne zgrešimo (sicer označene) steze, ki se kmalu pod križiščem spusti z desnega kraka levo v gozd. Od tu pa se po že znani poti vrnemo na izhodišče.