🇬🇧/🇺🇸 Sveti Jošt z Vranskega

Izleti po Sloveniji » Kamniško-Savinjske Alpe » Sveti Jošt nad Vranskim » Sveti Jošt z Vranskega

Sveti Jošt je priljubljen izletniški cilj na južnem pobočju Šentjoškega vrha (1077 m), najvišjega vrha Dobrovelj. Potem ko se boste podali k njemu s prevala Lipa in se vam bo brez dvoma priljubil, poskusite še daljšo različico z Vranskega, vrnite pa se po drugi poti ter tako odkrijte tudi kraško jamo Škadavnico in slikovito cerkev sv. Jeronima. In seveda Vransko.

Osnovni podatki

Zahtevnost

Pot je dobro markirana, a ponekod so sicer razločne markacije nekoliko skrite pod zelenjem. Večjih strmin ni.

Dostop

Na pot se podamo od zdravstvene postaje na Vranskem.

Dolžina

Vransko–Sv. Jošt: 1 ura 30 minut
Sv. Jošt–Škadavnica: 1 ura

Višina

Sv. Jošt: 935 m
Sv. Gervazij in Protazij: 970 m

Višinska razlika

630 m

Čas obiska

Najbolje bo seveda v suhem vremenu, naš »podvig« v dežju pa tudi ni terjal prehudih »žrtev«. V snegu najverjetneje ni zgaženo (po zaraščenosti poti sklepamo, da ni posebno obiskana).

Priporočam

pohodne čevlje, palice pa bodo sicer dobrodošle, a če jih bo treba zamenjati z dežnikom, tudi ne bo hudega.

Zemljevida

Zgornja Savinjska dolina, 1 : 50.000
Posavsko hribovje – zahodni del, 1 : 50.000

Vodnika

Peter Ficko: Kamniške in Savinjske Alpe, PZS 1993 (273, 275)
Vladimir Habjan in soavtorji: Kamniško-Savinjske Alpe, PZS 2004 (846, 849, 850)

Avtor

Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.

Z Vranskega do Treska

Štajersko avtocesto zapustimo pri izvozu Vransko (340 m). Zavijemo levo, pred bencinsko črpalko pa desno v smer Vransko in že takoj nas pričaka krajevna tabla. Peljemo se mimo cerkve sv. Mihaela in trgovine ter na levi strani ceste pred mesnico Jurij, na kateri sta dve kamniti plošči z latinskimi napisi, in gostiščem (tudi picerijo) Filač – Slovan zagledamo na kostanju tablice za jamo Škadavnico (naprej),  Menino (naprej, 4.00), Čemšeniško planino (naprej, 3.30), Čreto (nazaj, 1.45) in sv. Jošta (desno, 1.15). Zavijemo torej desno in parkiramo pri zdravstveni postaji. Na drogu pred njo sta markacija in puščica, naslednja markacija pa je na drogu pri toplarju levo ob asfaltni cesti.

Napotimo se po markirani asfaltni cesti mimo toplarja in kapelice. Prečkamo most čez Podgrajščico (Podgrašco). Cesta se vzpne v breg in pod razkošno hišo je na križišču markacija s puščico v levo, skrita pod drevesnimi vejami. Tudi kasneje so na sicer dobro in na novo markirani poti nekatere markacije skrite pod zelenjem. Čez dobrih 5 minut je konec asfalta; levo pelje kolovoz k zadnji hiši, naš (precej kamnit) pa naravnost v breg. Kolovoz se hitro zravna in nas pripelje na asfaltno cesto Vransko–Čreta pri Kokarjah, na katero zavijemo desno. Na začetku Tešove v desnem ovinku asfaltne ceste stoji kozolček, na katerem so rdeči tablici za Čreto (desno) in sv. Jošta (levo), zeleni za sv. Jeronima (levo) in Tešovo (desno) ter bela »rokopisna« s črnim napisom PUL (desno). Spustimo se po ožji levi asfaltni cesti (naravnost) mimo Tešove 2 čez potoček, ki izvira desno ob poti. Čez 10 minut dosežemo vrh klančka asfaltne ceste; tam je na desnem ovinku kozolček s sliko cerkve sv. Jeronima in napisom Sv. Jeronim, Tabor. Nadaljujemo po asfaltni cesti v breg. Vrh hriba je kmetija, poleg nje pa znamenje in dva lepo okrašena toplarja. Na prvem je napis ŽIG s puščico v desno. Na razcepu nas markacija napoti levo. V dobrih 5 minutah pridemo do velike lipe na levi strani ceste. Pod njo stoji klopca, na drevo pa je prislonjena zelena kovinska preža. Markacija na drevesu za lipo nam pove, da moramo zaviti levo.

Ko pridemo v gozd, je na smreki rdeča tablica z napisom Jama Škadavnica (naravnost; to si zapomnimo za nazaj grede), mi pa zavijemo desno po ožji stezi v breg, kamor kaže rdeča puščica na skali. Takoj zatem sta na še eni skali napis in puščica, ki povesta, da smo na pravi poti – k sv. Joštu. Čez 5 minut naletimo na nekaj med potjo in hudournikom; po skalnati stezi, po kateri teče voda, zavijemo levo v breg. Vrh vzpetine se ta steza prelevi v položno travnato pot, ko pa se spet začne vzpenjati, se zoži in postane dokaj zaraščena. Zaradi tega in ker je prva markacija na odcepu precej zakrita in oddaljena od »glavne« poti, je treba čez kakih 5 minut skrbno gledati v desno, da je ne prezremo. Na vrhu  prve vzpetine se steza »očisti« in je laže prehodna. Pripelje nas mimo poseke na desni. Puščica na tleh kaže naravnost. Uberemo jo kar po travniku in se držimo levega roba. Na jablani ob vhodu v gozd nas spet čaka markacija. Na izrazitem desnem ovinku stoji skupina zanimivih grčastih dreves. Brž zatem se svet odpre in oznake nas napotijo v levo čez travnik ob robu gozda. Po kakih 5 minutah od poseke pridemo do domačije Tresk (Jeronim 27). Krasita jo dve posebno visoki lipi z ozkima krošnjama. Pod njo je nekakšna vrtača z lepo okroglim ravnim dnom, tudi lično pokošenim v krogih.

Od Treska do cilja

Pri Tresku zavijemo levo na asfaltno cesto in z nje po približno 200 m proti Pečeniku (Pečovniku, 650 m). Na hiši, gospodarskih poslopjih in škarpi je vse polno markacij in puščic. Med gospodarskim poslopjem in hišo zavijemo desno, kakor velevata puščica na škarpi in markacija na drevesu nad njo, splezamo čez žice električnega pastirja in se vzpnemo po travniku. Vrh njega je na robu gozda vodno zajetje. Na njem je narisana puščica v levo; najprej stopimo nekaj korakov v levo pred električnim pastirjem, potem pa splezamo čezenj in četrt ure nad Treskom smo spet v gozdu. Nekaj časa hodimo vzporedno s pobočjem, nato pa zavijemo strmo desno v smrekov gozd. Ozka stezica se vzpe­nja v ključih in se le tu pa tam nekoliko razširi. Po 20 minutah na razcepu nad grapo »po posluhu« izberemo desni krak. Pot se zravna in kmalu dosežemo leso. Nadaljujemo naravnost navzgor (ne levo navzdol) pod prežo in po dobro »predelanem« blatu, shojenem od krav, ki hodijo pit v kopalno kad. Zavijemo nekoliko levo čez potoček, splezamo čez žice električnega pastirja na kolovoz in se napotimo po njem v levo. V 5 minutah smo pri domačiji, pred katero so na rogovili rdeče tablice za Vransko (nazaj), Čreto in Tolsti vrh (desno navzgor) ter Lipo in Smolnik (naprej).

Pot nadaljujemo po gozdni cesti in jo čez 5 minut zapustimo pri tablici, ki nas napoti desno v breg k cerkvici sv. Gervazija in Protazija (970 m) s konca 15. ali z začetka 16. stoletja. Prikupna, razgibana in na razglednem kraju, le v dežju ni posebno gostoljubna, saj nima nobenega nadstreška. Svetnika z nenavadnima imenoma sta zaščitnika Milana (le kaj delata tu?!).

V deževnem vremenu nas vso pot razveseljujejo pisani močeradi (samo prvi nas prestraši, potem pa se jih navadimo). Z veliko vnemo lezejo čez cesto in ko nas začutijo, obstanejo, misleč (?), da nas vlečejo za nos.

Vrnitev na Vransko

Spočetka se vračamo po isti poti. V pol ure smo spet pri Pečeniku in takoj nato pri Tresku. Jeseni nas poleg močeradov zabavajo tudi veverice, ki hitijo znašati orehe za zimsko zalogo. Švigajo in repkajo, da je veselje. Po pol ure pridemo nad že znano lipo, pri kateri pa se ne spustimo levo na staro pot, ampak zavijemo desno po širokem markiranem kolovozu proti kraški jami Škadavnici na pobočju Medvedice (604 m). Pri prvem razcepu zavijemo levo in kolovoz se spremeni v travnato pot. V gozdu zašumi – ali ni to srnica? Čez minuto ali dve zavijemo levo po stezi navzgor v gozd. V treh minutah smo pri jami (PJP na skali pomeni Poštarska jamska pot), veliki kakih 30 m × 50 m × 10 m. Na stropu so ponekod majhni stalaktiti. Pred jamo je klopca. Od nje nas markacije prej kot v 5 minutah pripeljejo pod daljnovode na travnik, s katerega nas stezica spet odpelje v gozd.

Čez 5 minut nas preseneti lep pogled na cerkev sv. Jeronima na Taboru (428 m). Od kapelice pod njo nas visoke stopnice popeljejo na obzidje, za katerim je cvetlični vrt, pod obzidjem pa zelenjavni vrt in skrbno pokošena trava.

Pod kapelico vodi v gozd lepa široka kamnita pot, ki nas po 5 minutah pripelje na makadamsko cesto s pasom trave po sredini. Kratek čas nas vodi v desno, proč od Vranskega, potem pa zavije levo navzdol proti Praprečam (340 m). Začne se asfaltna cesta in ves čas lepo vidimo sv. Jeronima, ki prav kraljuje nad dolino. Z Vranskega se vidi od vsepovsod, da se le med hišami pokaže vrzel (tudi z avtoceste ga vidimo). Ob cesti, ki teče čez več mostičkov, so še vedno markacije. Čez 10 minut  pridemo na križišče, kjer zavijemo desno in gremo mimo ostankov graščine Podgrad. Na naslednjem križišču čez nadaljnjih 10 minut že zagledamo krajevno tablo Vransko.

Ob cesti je veliko zanimivih, lepih starih hiš, celo vil, pred šolo tabla naravoslovno-zgodovinske učne poti (nekaj postaj vidimo tudi na naši poti), muzej motociklov, gasilski muzej in Schwentnerjeva rojstna hiša. Neizogiben sklep: kraj si je treba natančneje ogledati (morda takrat, ko se podamo k sv. Joštu po krajši poti s prevala Lipa, tako da nam ostane čas še za Vransko). Po dobrih 10 minutah  smo spet pri avtu.